Zakaj bom vedno bolj nezaposljiv


Pod zgoraj napisanim naslovom bi lahko napisal vsaj ducat bolj ali manj domišlijskih spisov. In še več resnih razprav, ki bi kritizirale politični sistem, splošno nezaposljivost mladih itd. Tudi o kakovosti študija na Teološki fakulteti bi lahko rekli kakšno. A nezaposljivost teologov ima globlji izvor. 

Najprej je prav, da pogledamo kdo sploh je teolog in komu ali čemu služi njegov poklic. Na ZRSZ najdemo naslednji opis: Njegova glavna naloga (teologa namreč, op.p.) je razumevanje in posredovanje smisla človekovega bivanja in njegove zgodovine, s tem pa pomen dela, trpljenja, smrti, ljubezni, darovanja in življenja v skupnosti. Študij ga usposablja in mu pomaga, da v luči evangelija in ostalega judovsko krščanskega ter splošno človeškega izročila, ljudem pomaga najti odgovor na njihova temeljna vprašanja sveta in življenja ter jim odpira vprašanja odnosa človeka do Boga. Delo teologa je skoraj vedno povezano z "delom za in z ljudmi".*

Ko sem približno pred letom prebral tovrstni zapis, se mi je zdel izredno lep. Priznam, kar malce ponosen sem bil. Sedaj, ko sem pridobil poklic gledam nanj z drugega stališča, s stališča odgovornosti. Prav res sem se tekom študija poglabljal primarno v človekov odnos z Bogom, kar je posledično prinašalo odgovore na vprašanje dela, trpljenja, smrti, ljubezni, darovanja in življenja v skupnosti, kot pravi Zavod, pa še kaj bi se našlo. Sedaj naj bi bil usposobljen, da v luči evangelija, judovsko krščanskega in obče človeškega izročila (sam bi dodal tu še t.i. "zaklad Cerkve"), pomagam ljudem odpirati in odgovarjati na temeljna vprašanja njihovega odnosa z Bogom in seveda z bližnjimi. Tu se iskreno vprašam, ali sem v resnici družbi potreben? 

Pred oči mi prihaja neka mama, ki je prišla k meni, saj njen otrok žal ni znal osnovnih reči, ki naj bi jih v sedmem razredu. Marsikaj sem slišal v tem pogovoru. Žal ni začutila, da prav zares razumem njeno stisko. Iz svojega teološkega vedenja, sem ji skušal razložiti pomen sv. evharistije in njeno veličino. Ni mi pustila. Počutil sem se kot vodovodar, ki ga pokliče žena, nato pa pristopi do njega mož (ki je po izobrazbi po možnosti povsem nekaj drugega) in začne sam popravljati puščajočo pipo. Vodovodarja se v takem primeru ne pokliče. Bodi sam svoj mojster. Če pa me pokličeš, dovoli, da popravljam. 

V nekem drugem pogovoru sem od možakarja v začetku jeseni njegovega življenja slišal nekaj podobnega temu: "Jaz v Cerkev ne hodim, ker so tam samo barabe. Jaz sem dober človek, izpolnjujem zapovedi in ne potrebujem koga, da mi to pove." Tudi z njim se nisva kaj dosti pogovarjala. Žal mi ni dovolil, da bi mu povedal, da je v resnici sam sebi bog, saj si postavlja svoja merila. Tamu bi rekli neke vrste  polkrščanstvo, ki po eni strani ne priznava nobene avtoritete nad sabo (Cerkev) po drugi strani pa še vedno priznava neke vrste družbeno ureditev, torej Postavo, kot nje temelj. Spominja me na Marxov opij za ljudstvo. Njegov marksizem ima izredno podobne prvine krščanskim. Le da človek stopi na mesto Boga.

Laični teologi tudi znotraj Cerkve še nismo pridobili zaupanja. Velikokrat je to sicer upravičeno, sodeč po tem kar sem videl tekom študija na fakulteti. Po drugi strani pa se vseprevečkrat jemlje zakrament sv. reda in njegovo drugo stopnjo mašniško posvečenje, kot neke vrste garancijo pravovernosti. Je to res? Tako imamo še vedno ogromno urednikov, direktorjev ali rektorjev, pa različnih učiteljev v zavodih, povsod kjer bi lahko bili laiki. Ne govorim, da bi mogel lik duhovnika povsem izginiti iz naših življenj. Pa vendar ni duhovnik tisti, ki ima edini lahko duhovni pogovor. Je tisti, ki lahko spoveduje, ampak ni vsaka spoved duhovni pogovor in znotraj duhovnega pogovora se velikokrat ne išče spovedi. Verjetno je problem v miselnosti, kot mi je zaupal pred časom nek duhovnik, ki je v tujini doživel zanimiv primer. Eden izmed duhovnikov se je odpovedal učenju na katoliškem zavodu in šel na župnijo. Ko ga je vprašal čemu je to storil, mu je odgovoril, da je s svojim dejanjem omogočil delovno mesto nekemu očetu, ki ima družino in je bil brezposeln. Za posnemanje Maksimiljana Kolbeja ni potrebno iti v celico smrti, majhnja dejanja nas pribižajo velikim dejanjem svetnikov. 

Zakaj sem torej nezaposljiv? Znotraj svojih vrst gotovo zato, ker laični teologi (in te misli je moč slišati tudi iz Vatikana) nimamo čisto pravega mesta v Cerkvi, četudi je potrebno priznati, da se premiki gotovo dogajajo. Po drugi strani je bolj strah vzbujajoče stanje v družbenem okolju, ki teologov ne potrebuje. Slovenski človek se malo sprašuje o Bogu, še manj se z njim pogovarja. In slovenski človek ne potrebuje in ne mara nekoga, da bi mu solil pamet. Sploh ne na področju osebnega odnosa z Bogom. Žal se ne zaveda, da je človek ustvarjen za skupnost, da je tudi Sveta Trojica skupnost Boga v ljubezni in da smo za ljubezen do Boga in do bližnjega ustvarjeni. Oseben odnos z Bogom tako mora postati odnos skupnosti. Pri tem in drugih vprašanjih bi lahko na pomoč prišli teologi. Pa bo verjetno moralo preteči veliko vode iz tiste pipe, najverjetneje bo v hiši že vse plavalo, ko bo mož končno priznal, da bi bilo mogoče dobro upoštevati glas vodovodarja.


*http://www.ess.gov.si/ncips/cips/opisi_poklicev/opis_poklica?Kljuc=832&Filter=

Komentarji

Priljubljene objave