Kriza Cerkve

Kar nekaj časa sem se spravljal k temu zapisu. Morebiti zato, ker mi je v teh dneh čas mineval hitreje kot ponavadi, saj so dnevi polni izzivov. Po drugi strani pa sem z zanimanjem spremljal vse vrste odgovorov in modrovanj, ki so jih na plano spravili različni komentatorji našega družbenega dogajanja. 

V prvih dneh odstopa dveh nadškofov me je presenetil prvi odziv različnih teologov. Resnici na ljubo je bilo vse skupaj zelo revolucionarno marksistično zasnovano. Od nekod smo slišali besede le vkup, le vkup uboga gmajna, vse tja do kurije, po drugi strani pa je Cerkev dolžna poplačati dolžnike, ubogi mali proletariat, ki je v neobrzdanem kapitalzmu zgubil delnice.

In od takrat naprej se še nabira. Notranje spletke, zunanje spletke, nevednost Frančiška, podtakljivost nekega uradnika iz Kongregacije za škofe, slabe povezave v Vatikanu, slovenska notranja politika. In neumorno iskanje kdo je pravzaprav kriv in kaj se je dejansko zgodilo. 

Zagotovo bi se najprej strinjal z mislijo bivšega ministra Žige Turka, ki je na svojem blogu zapisal, da se je Cerkev vmešala v tisto, kar še ljudem iz drugega foruma ni šlo od rok. In prav res je, da so se v Mariboru lotili stvari, ki so jih presegale. Stres je izvrsten filozof, Turnšek morebiti vodilni teolog. Sodeč po njuni izjavi, je prvega težil madež udeleženosti pri projektih škofije, drugi pa se je čutil nezmožnega še naprej voditi škofijo, saj so nastale razmere presegle njegove zmožnosti. In oba sta odstopila iz pokorščine. Iz vsega se da razbrati naslednje: nadškofa sta po pogovorih s Svetim sedežem sprejela odločitev, da papežu ponudita odstop, eden zaradi participacije in drugi predvsem zaradi nekompetentnosti v ekonomsko pravnih vprašanjih. Ta korak je bil narejen iz ljubezni do Cerkve, saj jima je bolj pomembna skupnost verujočih, kot pa njun položaj. Da ne bi pohujšala enega od tistih malih, hkrati pa da bi nagovorila kakšnega od "velikih", torej tistih, ki so stvar zakuhali. Slednje se pač ni zgodilo. 

Oglasil se je sicer nekdanji predsednik uprave Zvona, češ da Stres ni kriv, tudi Lahovnik je na Ognjišču in v Družini razlagal podobno. Nadzorni sveti in direktorji, da so bili, kdo bi vedel. Vendar mislim, da je kriza drugje. 

Te dni se izredno veselim trgatve. Komaj čakam, da stopim med brajde, popolnoma neobremenjen, med veselimi in dobrimi ljudmi, da vinogradniku pomagam nabrati tisto, kar je čez leto pridelal. Čeprav nimam sam nič pri tem, vse je odvisno od Božjega blagoslova in trdega dela, mi je v izredno veselje videti trsek, ki je z vincem obložen, da komaj zdrži. A žal ni vsa trta taka. Nekaj jo je pozobane, nekaj jo je prizadela suša, ali pa kakšne druge vremenske težave. Čemu govorim o tem? 

Ko gledamo naše krajevne Cerkve skozi oči vinograda, lahko vsi vidimo, da le-ta, vsaj v nekaterih delih, ni preveč bogato obložen. Če je Kristus trta in mi mladike, Oče pa vinogradnik (Jn 15), je kriza Cerkve torej v tem, da trta ne obrodi. Vprašam se zakaj? 

V tem mesecu sem slišal izredno veliko odgovorov, ki sem jih zgoraj naštel. Od Vatikana do Udbe, od notranjih do zunanjih sovražnikov.  Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. (Jn 15,4) Res je, da imajo škofje večjo odgovornost, res je da prav tako duhovniki. A kriza Cerkve ni v upokojenih škofih, prav tako ne duhovnikih, ki so nedavno izstopili. Krizo Cerkve povzroča velikokrat Izraelu v njegovih zablodah podobno Božje ljudstvo, ki je žal vedno premalo vcepljeno na trto, na Kristusa. Taka mladika ne more sama roditi sadu, saj ne ostane na trti. Tako tudi mi ne, če ne ostanemo v Kristusu. V njem pa smo navzoči takrat, ko je on navzoč v nas. To se zgodi takrat ko "asimiliramo" del Njega samega, ko se molekule njegovega Telesa pod podobo kruha in vina, razširijo po nas samih. S krstom je vsak vcepljen v Kristusa, z evharistijo pa na njem raste, preko birme rojeva obilo sadu.

Tak vinograd smo ustvarili. Temu primerno se sprašujem, ali si sploh zaslužimo najmenikov v gospodovem vinogradu, da skrbijo za našo rast in povezanost s trto? Mar nismo to dovolj jasno pokazali lani na srečanju mladih v Stični, kjer smo škofe med homilijo posedeli, češ, malce ste prestari, da bi nam kaj povedali? Mar ne pokažemo tega dovolj jasno, ko s prstom kažemo na kršitve celibata, koruzništva v lastnih vrstah pa ne obsodimo? Itd. 

Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. (Jn 15,5) Jaz in ti sva mladika. Ostaniva v Njem in On v naju, da obrodiva obilo sadu. Kajti brez Njega, ne moremo storiti ničesar.