Življenja park

Utrujen je sédel na klop, obraz je skril med dlani. Globoko je vzdihnil, nato pa dvignil svoj pogled. Pred njim je stal starec. Njegove oči so bile resne, nasmeh je povsem izginil. Nekaj časa sta si tako nepremično zrla v oči, nato pa je prisedel k njemu. Pričakoval je, kaj mu bo povedal. Še nedolgo nazaj se mu je smejal. Če bi le pomignil bi ga zasul s svojimi vprašanji, očitki,... Vendar sta vztrajala vsak pri svojem molku. Starec je opazoval otroka, ki je nedaleč stran brezskrbno tekal naokoli. Tudi on je usmeril svoj pogled v tisto smer. Polnost življenja in radosti, z rokami v zraku in nasmehom na ustnicah. In očke, očke so bile polne navihanosti in otroške nedolžnosti. A vsi koraki še niso bili povsem premišljeni. V tistem trenutku se je spotaknil in padel. Otroški jok je pretrgal kopreno romantike in idealizma. Razlegel se je po vseh še tako skritih in oddaljenih kotičkih parka. Kot da bi trenutku nastala poletna nevihta polna bliska in groma. Večina oči se je obrnila v tisto smer od koder je prihajal zvok trpljenja. Prav počasi, a nič panično, je pristopila mati. Vzela ga je v naročje in poljubila. Močno se jo je oklenil. Male ročice so se oklenile kroglic njene ogrlice. Mir je bil v hipu oprijemljiv. 

Ozrl se je na svojo desno in starca ni bilo več. Morebiti je bil še kje v bližini, ni se oziral naokrog. Odpravil se je naprej, s svojo ogrlico v rokah  in jobovskimi mislimi na ustnicah.

Srce? Ne boji se, nič ne obljublja, a zaenkrat poguma ne manjka.