Nekaj o teku

Rekreativni tek je na prvi pogled v Sloveniji dokaj priljubljen šport. Te misli ne morem podkrepiti s kakšno uradno statistiko, sklepam lahko le po videnem. Moja tekaška "kariera" je stara nekaj let, od začetnih 1,5km sem prilezel do desetih kilometrov. Največkrat tečem zato, da se razgibam. 

Je pa tek sam že pred časom spodbudil moje razmišljanje. Obstaja namreč nekaj pasti v katere se lahko kaj hitro ujamemo. Na prvi pogled tek res nima veliko s teologijo (razen to, da ga Pavel uporabi v Kor). To premišljevanje gre nasproti tistim, ki pravijo da v teologiji ni nič aktualnega. Banalen pa bo tistim, ki jo neaktualno hočejo takšno narediti. Sicer pa gre le za nekaj ubogih misli, tako da naj se prvi in drugi preveč ne obremenjujejo, če se z menoj ne strinjajo.

Problem egoizma

Tek napolni tvoj ego. Če ti uspe preteči določeno razdaljo v zadanem času se avtomatično pohvališ. Kolikokrat sem ponosno vstopil v sobo in cimru ponosno povedal rezultat. Pri tem še ni veliko narobe, saj mi manjka le drobec ponižnosti. No, kakšen kilogram če smo pošteni. A na tak način tek kaj hitro postane moj malik. Je jedro mojega premišljevanja, rezultat postane smisel mojega življenja. Namesto, da bi tek meni služil, služim sedaj jaz njemu. Počasi dobiva prednost pred vsem drugim. Zapleteva se v poseben odnos, ki napolnjuje moj egoizem. In to ni dobro. Pri vseh malikih, ki jih človek sam sebi ustvarja, je žalostna resnica v tem, da začne njim služit, s tem pa zapravi svojo svobodo. De Lubac v Drami ateističnega humanizma ugotavlja, da se je Comte zavedal, da bo moral namesto zastarelega krščanstva odkriti novo religijo. Tu je sicer obratno: najprej pride nova religija in stara počasi zbledi. Tek lahko preide v takšno religijo: namesto skupnosti se pojavi tekaško društvo, ki ima svoja srečanja, na raznih maratonih. Da ne bo pomote, s tem v osnovi ni nič narobe. To postane takrat ko stopi na mesto, ki je rezervirano Njemu. 

Problem individualizma

Ugovor individualizma se mi je pojavil še preden sem začel teči. Danes ta problem sam najbolj utelešam. Povabila, da bi še s kom tekel namreč odklonim. Le enkrat sem šel tečt s prijateljem in ugotovil, da preveč moti moj ritem. Zato sem to opustil. 

In v osnovi tek prav zares ni nek šport skupnosti. Kar se pa pred skupnostjo zapira ni od Svetega Duha. Malce radikalna trditev a resnična. Seveda bomo spet opozorili, da je pri tem potrebno pogledat kje je tek v mojem življenju. Vendar me kaj hitro zaplete v moje misli. Te misli niso zbrane, saj so dobesedno "zbegane". Tako sem sedaj že dvakratno zaprt: tečem sam in se pri tem ukvarjam sam s sabo. Tako postane tek kraj mojega obračuna s samim seboj, moj osebni tempelj. Posledice takega početja so lahko nevarne.

Problem reševanja problemov

Pogosto tečem zato, da se znebim stresa. Po napornem dnevu se je dobro malce "znoret". Takrat tečem bodisi hitro bodisi dolgo. V obeh primerih pridem nazaj s teka izmučen. Navadno je to zvečer. Moje misli se razkadijo in tisti dan sem uporaben le še za kakšno lahkotnejše delo. Ker nisem v nobenem odnosu posledično to na nobenega ne vpliva. Razen  na kakšnega prijatelja, ki me je po takem teku poklical in sem mu bil bolj slaba pomoč. Ne predstavljam pa si, da bi po nekem konfliktu z dekletom šel tečt. Posledice so namreč lahko katastrofalne. Ne le da je napolnjen moj ego (dobro sem odtekel), da sem se še bolj zapletel v svoje misli in svoj prav (med tekom sem namreč vse zelo zbegano in nerealno pretehtal), sedaj nisem več za nobeno rabo. Utrujen in razdražen si odprem pivo in se usedem pred televizor. Moja "firma" je zaprta. Njena pač ne. Svojih problemov tako nisem rešil, temveč le povečal. Podkrepil. In to s tekom. 

Je kavč rešitev?

Iz zgoraj napisanega bi se dalo sklepati da favoriziram ležanje v kavču. Resnično to ni moj namen. Problemom, ki sem jih izpostavil navkljub, bom še naprej tekel naokoli. A z zavedanjem, da je potrebno vsaki stvari v življenju dati svoje mesto. Tudi teku.