Potrošniška misel

Pri verouku smo se pogovarjali o prvotnih ljudstvih. Poskušal sem pokazati kako so se takratni ljudje morali potruditi za vsakdanji kruh. Želel sem, da bi si vsak izmed nas to živo predstavljal. Zaman. Pri vprašanju kako bi pridobili hrano se je ustavilo. S puško, je bil prvi odgovor. Žal puške niso imeli. Greš v gozd vzameš palico in kamen ter narediš sulico. Gozd res ni trgovina kjer bi s police vzel želeno, to plačal in uporabljal. Skoplješ luknjo in žival pade noter. Res? Kar tako, ker nima kaj početi in se ravno v tvojo luknjo vrže v vsem gozdu. 

Žal tisti svet ni bil narejen tako, kot ga mi prikazujemo otrokom. Ne, nisi dobil vsega kar takrat ko si si zaželel. Pozabili smo, da nekatere reči niso samoumevne. Za nekatere reči se je potrebno krvavo potrudit, spet druge so zastonjski dar. In četudi se bom še tako trudil, včasih ne bom dobil svojega. Lahko se pritožujem čez ves božji svet, ki je tako nepravično ustvarjen,... A to pritoževanje me ne bo pripeljalo nikamor. Šele zavedanje, da ni vse kar si želim moja pravica ampak je lahko tudi dar ali pa sad dolgotrajnega dela, šele to zavedanje me bo spremenilo, da bom lahko začel ceniti stvari. Ceniti? Spet nerodna beseda, ki je povezana s ceno. Ne, do stvarnosti bom imel odnos. Spoštljiv odnos.