Obrnjeno na glavo

Menim, da se vse večkrat pojavi problem začetka. Tisto, kar je na prvem mestu, bo imelo zmeraj prednost pred tistim, kar je na drugem, četudi sta prvo in drugo enako. Prvo je namreč prvo, drugo pa je lahko kvečjemu enako prvemu, nikoli pa ni prvo. O čem pravzaprav govorim?

Na misel mi je zadnjič prišlo, da so stvari, že tiste najbolj osnovne, postavljene na glavo. Za primer sem vzel dni v tednu. Po judovskem gledanju je sobota zadnji dan tedna, dan ko naj bi človek počival. Naša zahodna kultura ima dva dneva za počitek, soboto in nedeljo. A med njima je bistvena razlika. Sobota namreč po judovsko ostaja zadnji dan v tednu. Nedelja je prvi dan tedna. To lahko hitro dokažem, saj sreda po svojem imenu ne bi bila sreda, če bi se teden začel v ponedeljek. Tudi ime ponedeljek kaže, da je začetek v nedeljo, ponedeljek pa je le dan po nedelji. Zakaj se zapletam tako v dni v tednu? Ker sem večkrat v pogovoru ugotovil, da ljudje jemljejo nedeljo kot zadnji dan tedna, ponedeljek pa je njegov začetek. A ne pozabimo, da je v krščanstvu nedelja, ne le dan za Boga, ampak dan ko se vsak teden znova spominjamo osrednje skrivnosti naše vere, Kristusovega vstajenja. Tu pridemo do osnovnega problema. Če je nedelja zadnji dan v tednu, potem ima tudi osrednja skrivnost zadnje mesto, saj pride za vsemi drugimi rečmi.

Do česa torej pridemo, če stvari obrnemo na glavo? Prva zapoved tako postane: ne želi svojega bližnjega blaga. Zadnja bi tako postala veruj v enega Boga. Vendar se mi dozdeva, da po tej poti, torej po vzvratni, do prve zapovedi pač ne moremo priti. Tako se namreč ne moremo zavedati, da smo od Boga ustvarjeni, ampak smo sprva opredeljeni s samim sabo, s stališča drugega.

Tudi če Jezusove dve zapovedi, kot povzetka desetih, obrnemo popolnoma na glavo, ne pridemo dosti dlje. Slišalo bi se namreč takole: ljubi sebe, kakor svojega bližnjega. Na prvi pogled se sicer ne zdi nič narobe, ampak posledice so lahko katastrofalne. Ni namreč nobenega imperativa, da bi mi zapovedal ljubezen do svojega bližnjega.Edini imperativ je moja ljubezen do njega, ki pa ni popolna. Torej, da ohranim samega sebe (ljubi sebe), je bolje da kakor svojega bližnjega, raje izpustim. Do Njega pač ne pridemo. Naposled ostanem sam s sabo.

Banalno boste rekli. A niti ne tako. Stvari imajo svojo notranjo logiko, če je ne ponotranjimo se izgubimo in ostanemo sami. Priti od praznega ponedeljka do nedelje je zelo težka in mukotrpna pot. Pomeni začeti v sebi brez Njega in njega ter poskušati dvigniti se iz sebe do njega in končno Njega. Mar ne bi bilo vendarle laže, ko bi začeli v nedeljo pri Njem in se, če smo že ustvarjeni od Njega in za srečo, spustili do sebe? Naposled bi našli tudi njega, kajti tudi on je takisto ustvarjen, pravzaprav sva ustvarjena drug za drugega.

Začeti teden v nedeljo se mi ne zdi tako nesmiselno. »Nikoli ni prepozno«, je sicer stavek, ki mi je strašno simpatičen. A vendarle je odgovor: »Zakaj bi sploh zamujali?« toliko bolj resničen.

(Ko sem zaključil zapis sem se spomnil še enega paradoksa. Svet lahko obrnemo okoli le tako da sebe postavimo na glavo. Ko pa to storimo za nekaj časa obstanemo na mestu, dokler se ne prevrnemo. Tudi to ima svojo notranjo logiko.)