Križev pot Jezusa Kristusa – Križev pot Cerkve

Uvod

On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse  in on je glava telesa, to je Cerkve. (1 Kol 1,17-18) Ob vseh prestopkih v katere je vpletena Cerkev se mi pred oči vedno znova izpiše ta citat. Bolj kot Cerkev bi lahko rekli, da so v vse stvari vpleteni njeni udje, njeni člani. S tem premišljevanjem ne želim s prstom kazati na tiste, ki so Kristusa in njegovo Cerkev pribili na križ. Zagotovo ne.     Saj sem vendar s svojimi grehi tudi sam med njimi. Prav tako ne želim predstaviti le grešne plati Cerkve in jo s tem še bolj trdno umestiti na križ. Oči sveta so že tako preveč prežete s to podobo, ne želim sam še bolj pripomoči k temu.

Križev pot je nastal iz ljubezni do Cerkve. Nastal je iz bolečine, ki se poraja, ko jo blatijo, pljuvajo, tepejo… Priznam, sem med tistimi vojaki, ki Kristusa priganjajo na križ. Sem pa konec koncev vedno znova tudi stotnik, ki prizna svojo grešnost, Kristusovo nedolžnost, svojo majhnost in Sinovo božanskost: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15,39). Resnično ta človek je Božji Sin in resnično ta Cerkev je Božja, kajti zagotovo se ne bi obdržala, če ne bi imela svoje glave – Kristusa.

I. JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

Malce preletim naslove časopisov. »Tudi Cerkev krade…«, »Cerkev hoče še več…«, »RKC vpletena v pedofilijo…«, »Novi dokazi…« itd.

Vsekakor ni težko posaditi Cerkve na zatožno klop. Grehov je veliko, še več je nato očitkov, ki sicer v celoti ne držijo, pa so vseeno prijetni. Včasih se mi dozdeva, da ta veliko množica, ki stoji v tisti sodni dvorani v Jeruzalemu, vsa množica, ki vpije »Križaj ga, križaj ga!«, išče najmanjšo stvar, da bi ga križala. Veliko laže se je znebiti Kristusa, kot pa vzeti križ in hoditi za njim. V trenutku so bili pozabljeni vsi čudeži, od pomnožitve kruha, do vseh ozdravljenj. V trenutku so pozabljena vsa dobra dela Cerkve, do največjega čudeža Evharistije. Še več. Tudi izmed dvanajsterih je v sodni dvorani prisoten le Janez. In ostali? Nekateri so se malce skrili v kot, da ne bi bili preveč v ospredju, ko bodo padali udarci, da jih Rešenikova kri ne bi preveč oplazila. Ostali pa so med tistimi, ki celo podpirajo to vstajo. Tudi oni pišejo svojo obsodbo za Cerkev, saj vendar ni to kar bi morala biti. Pa vseeno, kaj kljub prebičanemu telesu pred seboj ne vidimo nekaj svetega? Vsekakor ne. Če vzamemo, da je vsak udarec, ki ga je prejel le del našega greha, ki ga bo ponesel na križ, potem verjetno res ne spredvidimo da se za vsemi temi udarci skriva On. Glava. Ona. Cerkev.

II. JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME

Vse te grehe je ponesel seboj in jih vsakič znova nese. Ko iščemo pravice za grehe, ki naj bi jih storili člani Cerkve pozabljamo, da ta pravičnost ni pravična. Kajti Jezus molče vzame te grehe, ki niso njegovi in zato tudi niso del Cerkve in jih nese s seboj. Zagotovo ne more biti pravično, da nekdo, ki je nedolžen vzame ta velik križ in ga ponese na dolgo in težko pot do Golgote. A On to vendarle stori. In mi še kar iščemo pravice. Celo pot, vse do konca ga bomo spremljali in iskali pravice. Ne da bi Pravico videli.

III. JEZUS PRVIČ PADE POD KRIŽEM

V vsem trušču množice se zdi, da je padec neslišen. Šele tekom zgodovine smo mu prisluhnili in ugotovili, da nas je najverjetneje, za vedno razdelil. Menim namreč, da je bil Rešenik pritisnjen k tlom, ne zaradi dejanskega razločevanja v nauku, ampak zaradi političnih in osebnih razlogov. Zaradi prevlade in premoči. In je odšla vsaka Cerkev po svoje, z istim Jezusom na čelu. In še danes gledajo na ta njegov padec in ga krivijo, da ni bil dovolj močan. Pa ni imel kaj dosti pri tem.

IV. JEZUS SREČA SVOJO MATER

Simeon je napovedal, da bo trpela, pa vendar to presega vse. Bolečina, ko blatijo telo njenega Sina, povsem je krvavo in zapuščeno. Ona pozna vsako malenkost, saj je to isto obličje rastlo pod njenim budnim očesom. Pogleda okoli. Pa saj to so vendar njeni otroci. Mar ne vedo koga bijejo? Res ne vidijo kdo se skriva za vsemi praskami in krvjo? Prepoznala je marsikateri obraz. Veliko jih je videla, ko so bili v stiskah in so se priporočili k njej, da bi ponesla prošnje k svojemu Sinu. Mnogo izmed njih, ga je danes pljuvalo in bilo.

V. SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ

Velikokrat se sprašujemo, ali je Simon nosil križ prostovoljno ali ne. Pa to niti ni pomembno, saj dejstvo ostaja, da ga je pomagal nositi. Ni odšel, ni se zbal, ni govoril… Nesel ga je. V tistem trenutku se niti zavedal ni kaj nese, kdo je zraven. Kako bi lahko? Četudi je Jezusa že kdaj srečal, ga tisti dan ni mogel prepoznati. Kot še danes velikokrat ne prepozna Cerkve, saj je bila oblatena z vseh strani. A dejstvo ostaja. Simon pomaga nositi križ, ne glede na okoliščine. Tiho sprejme križ. Ne pomeni, da se ni strinjal s križem nasploh, najverjetneje pa se ni strinjal z Jezusovim trpljenjem in vsemi ranami, ki so ga osupnile. A to ni bil čas govorjenja. Tiho sprejme križ.

VI. VERONIKA OBRIŠE JEZUSU POTNI OBRAZ

Tudi ona je žena dejanj. V množici ne zdrži več bolečine. Zgled mi je. Ne prenese, da bi kdo lahko kaj takega storil njenemu Odrešeniku. Upa si stopiti iz množice in mu obrisati obraz. Končno nekdo, ki si upa obrisati izmaličen obraz Cerkve, glavo Cerkve. In veste… tudi to ni bilo zaman. Verjamem, da ga je tisti trenutek kdo končno spoznal, da je vsaj nekdo ugotovil za koga v resnici gre, ko govorimo o Cerkvi.

In njena nagrada. To kar je nosila v srcu, se je sedaj izrisalo na ubogem prtiču, s katerim je izkazala usmiljenje.  

VII. JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

A stvar se zaostruje. Doživela je Cerkev tudi drugi padec, ko so (pre)povzdignjeni Rim zapustili (pre)vzvišeni severnjaki. Dolge in dolge razprave so napisane o Lutrovih tezah, še daljše o novem razkolu.

A Jezus leži pod križem. Ponovno so se odločili, da ga pritisnejo k tlom. In ponovno kažejo s prstom nanj, češ ne zmore več. Češ, Cerkev sama sebe ne zmore več nositi. Veliko se jih še danes ob pogledu nazaj obrne in odide v svojo smer. V drugo smer kot Kristus. Ne počakajo da vstane.

VIII. JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE  ŽENE

On pa je neskončno usmiljen. Ne jokajte žene, jim pravi. Zaveda se svoje zmage, Cerkev se zaveda svojega temelja. Jokajte pa nad otroki, da svoje solze v obliki molitev izlivajte na njihova mala obličja, ki niso pred ničemer zavarovana, ampak vedno bolj izpostavljena. V tem trenutku se bije velik boj in vsaka najmanjša prošnja jim bo v pomoč na njihovi poti. Žene jokajte, ker to delam zaradi njih, jim pravi Jezus. Žene molite, ker to delam zaradi vaših otrok.

IX. JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

Tretji padec je najhujši. To je padec odhoda. Padec, ko se nekdo zavestno odloči, da odide in Trpečega ne bo več spremljal. Nekaj trenutkov je na tleh. Tako neskončno mu je žal, ko ga zapušča njegov otrok. Kajti njegova svobodna odločitev je, da vzame vse, kot izgubljeni sin in odide po svoje. A žal bo tudi njegova svobodna odločitev, da bo prišel nazaj. Mu bo uspelo? Pa saj je vendar na tej poti ravno zaradi njega, on je tista ovca, ki bi jo rad pripeljal nazaj, a č ovca ne pozna svojega Pastirja ne bo odšla z njim. In zaradi tega za nekaj časa Pastir obleži. 

X. JEZUSU VZAMEJO OBLEKO

Svet se ne ozira. Ker ne vidi bistva, ker še zmeraj ne vidi kdo stoji pred njimi, poskušajo to narediti po človeško. Prva človeka sta ugotovila, da sta naga in sta si sešila obleke. Da bi človek prišel nazaj do spoznanja poskuša Telo razgaliti, da bi dokazal da je le človek. Nič ni Božjega na njem, saj je vendar kot naš praoče Adam.

Kristus pa je sedaj brez greha postavljen pred drugo drevo od katerega človek ni smel jesti. Pred drevo življenja. Iz tega drevesa bo sedaj dal jesti človeštvu.

XI. JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

Drama se nadaljuje. Zdi se da ima človek v oblasti Njega. Popolnoma se Bog prepusti človeku. Prva evharistija se dogaja. Bog prepusti Telo človeku, v hrano. Res postane hlapec, pokoren je do konca. Nad njegovo glavo visi napis o njegovi krivdi. Človek ne spoznaš, da je to tvoja krivda, kajti njegovo Kraljestvo ni od tu. Tvoja krivda je, da si Cerkev vzel za kraljestvo tega sveta, da nisi opazil, da se Bog podarja, neskončno podarja, da umre in zaživi v podobi kruha. Ne, ti si rekel, da je to judovski kralj. Ti si rekel, da je to institucionalni kralj. Še več. Hotel si, da bi pisalo, da je to sam rekel.

XII. JEZUS UMRJE NA KRIŽU

Konec. Vendarle je zares umrl. To naj bi bilo drevo življenja? Ljudje se razidejo, saj nimajo več česa gledati. To kar naj bi bilo Cerkev je sedaj zagotovo umrlo.

A tam se najde stotnik. Pregrinjalo njegovega srca se je pretrgalo. In ko je opazil, da sta pritekla kri in voda, je ugotovil, da je to mrtvo telo vir življenja. Da se za tem mrtvim telesom že nakazuje Življenje. Da se za tem semenom, skriva Drevo. Zares ta človek, je bil Božji. Zares tudi ta človeška ustanova, je dejansko Božja.

XIII. JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN POLOŽE MARIJI V NAROČJE

Mati opazuje kaj so naredili. Sedaj si lahko pobliže pogleda, kakšne rane so se nabrale na tem Telesu. Neskončno je žalostna, ko ugotavlja, da so to delali tudi njeni sinovi. Vsaka potočena solza je prošnja za njih, da bi se jih usmilil. Kajti tudi skozi njeno ljubezen, se kaže njegova Ljubezen.

In hkrati ve, da je to le telo, ki je ostalo. Ve, da bistvu, da Glavi niso prišli do živega. Mati ohranja upanje.

XIV. JEZUSA POLOŽIJO V GROB

Trenutne življenjske okoliščine Cerkev postavljajo v grob. Menda to izmaličeno telo tja spada.

Tudi prav. A pripravlja se nekaj velikega. Bog je mrtev, a še bolj živ. Seme je zakopano v zemljo in bo obrodilo sad, smeli bomo jesti od tega sadu.

»Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« (Jn 7,38)

ZAKLJUČEK

Vsakič znova, ko hodim s Kristusom in njegovo Cerkvijo po tej poti, se pojavi dvom. Priznam, sem vendarle le človek in četudi mi Veronika poskuša prikazati kaj se skriva za ranami, tega marsikdaj ne vidim.

Pa vseeno se naenkrat znajdem pri odprtem grobu. Pri svežem vonju, ki izvira iz njega. Pri viru veselja, ki je On, Kristus Vstali, glava Cerkve.