Zakaj molčiš?

Potem ko ga je starec, ki je sedel na klopi na drugi strani poti, že preveč časa neprmično gledal, mu je postalo pošteno nerodno.
"Kaj bi rad?" je bilo nekakšno logično vprašanje, ki ga je s svojim strmljenjem izzval iz njega.
"Zanima me zakaj molčiš?" je končno razodel svoje zanimanje.
"To bi lahko že prej vprašal, za to vsekakor ni bilo potrebno tvoje nadležno bolščanje. Saj veš sam:

Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom:

Je čas rojevanja in čas umiranja,

čas sajenja in čas ruvanja nasada.

Je čas pobijanja in čas zdravljenja,

čas podiranja in čas zidanja.

Je čas jokanja in čas smejanja,

čas žalovanja in čas plesanja.

Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov,

čas objemanja in čas odtegovanja objemanju.

Je čas pridobivanja in čas zapravljanja,

čas hranjenja in čas zametavanja.

Je čas paranja in čas šivanja,

čas molčanja in čas govorjenja.

Je čas ljubezni in čas sovraštva,

čas vojne in čas miru...

In sploh... mislim, da še ni pravi čas..."

Starec ni bil zadovoljen z odgovorom. 

"Naj ti bo... za nekaj časa," mu je zabrusil in vihravo, skoraj jezno, odšel svojo pot.

Klatež pa je zrl za njim. Vsaj mučnega pogleda mu nekaj časa ne bo potrebno prenašati.