Odhajanje 4. del – Nemoč

Opisal sem že občutek, ki pa je tako močan, tako intenziven, tako zahteven na nek način, da mu velja nameniti še nekaj pozornosti. Ni bilo enkrat, a opis gre k tistemu, ki se je najbolj usedel v moj spomin. Mami je bila zaradi pljučnice na Golniku. Ker sem v času dovoljenih obiskov učil verouk, so mi dovoljevali, da sem prihajal okoli kosila in bil z njo nekje do 14. ure, ko sem se odpravil naprej. Obstal sem sredi stanovanja. Dobesedno obstal. Če bi me kdo tisti trenutek vprašal ali vem, kako mi je ime, kako se pišem, kdo sem, zakaj sem, verjetno ne bi znal odgovoriti. Stal sem, gledal preko zaves skozi okno in v moji glavi je bil nič. Dobeseden nič. Stojiš, gledaš, si in dejansko nisi.

Občutek nemoči je minil in adrenalin je ponovno prijel. Vožnja do Golnika, rožni venec, radio, obisk, spodbuda, nove informacije, pa potem soočanje z najstniki. To so bili »golniški dnevi«. Tiste doma pa sem že opisal.

Vmes sem diplomiral, konec septembra, mami je večer pred zagovorom iz Golnika domov pripeljala sorodnica. Na poti sta se ustavili celo na pijači. Mami naj bi prišla na zagovor, bila je toliko pri močeh, a sprememba lokacije je zjutraj spremenila stanje. Od mamine tete, ki naj bi jo s stricem pripeljala, je bilo samo sporočilo, da naj ne skrbim, ampak da je ne bo. Prijateljica je posnela zagovor. Da bo za mami. Ni bila pri močeh, da bi ga kdaj. Zagovor pa opravljen z odliko, na robu solza, ko smo zmolili zanjo.

Oktober se je prevešal v drugo polovico. Trenutki streznitve zame in zanjo. Prvi je bil, ko sem zvečer, ko je zaspala, preklapljal med televizijskimi kanali. Mislim, da je bila oddaja Sveto in svet, pogovor o Hospicu, in izkušnjah. Po spominu je gospod pričeval, kako z ženo nista uspela skrbeti za nepokretno mamo. Bila sta dva. Želela sta, tako kot sam, vse. Pa ni šlo. Zadelo me je. Ti si sam. Pa nekako še gre. Ampak …

Drugi ampak je prišel v vikendu pred počitnicam. Moja teta je prišla, poskrbela za to, da je mami oprala glavo, poskrbela tudi za higieno, da jo je umila itd. Tega nisem znal, nisem zmogel, … Ker je bilo poskrbljeno tudi za kosilo, sem šel na animatorski vikend, v Novo Štifto. Nazaj grede sem zgrešil pot in na koncu pristal na Uncu. Zavleklo se je. Po eni strani sem hitel, po drugi strani pa so se vtisi vrteli v moji glavi.

Brez očitkov ko sem se vrnil, danes se oba s teto ne spomniva točno, ampak prepričan sem, da je bil to tisti drugi, odločilni moment. Ko sem priznal nemoč. Nemoč mene, nemoč mami, nemoč vseh, ki so želeli pomagati.

A ta nemoč je svojo moč dobivala v volji nje, ki se je borila. V svoji šibkosti, v svoji volji do življenja. V pozitivni naravnanosti. V smislu za humor, ki sva si ga delila. Verjamem, da marsikdo ni bil deležen tovrstnega blagoslova pri tem ko se je poslavljal od svojega bližnjega. Sam sem bil in za to izkušnjo sem, vem, težko razumljivo, vendarle hvaležen.

Spet, upam, da je danes drugače. Bojim se, da ne. Da je veliko težje. Tistim, ki se poslavljajo od samega sebe, tistim, ki se poslavljajo od bližnjega. Ker bi želeli narediti vse. To izkušnjo imam. In tudi nemoči. Zato bi si želel, ne pomoči pri samomoru, ampak, pri življenju. Ki je do konca živelo.