Odhajanje 3. del – Tisti zdravnik

 

Bilo je v pripravi na zagovor moje diplomske naloge. Spet, selektivni spomin, ampak saj ni toliko važno. Mamino stanje se je poslabšalo, zato sem klical urgenco, mislim, da sem direktivo dobil celo iz Golnika … Prišla je ekipa, verjetno sem psa držal v naročju, saj ni bil navdušen nad obiski. Kot »osebni zdravnik« sem sam diagnosticiral pljučnico, pač po izkušnjah. Zdravnik je preletel tisto »mojo« mapo, preletel stanje, žal se nisem mogel znebiti občutka, da mu je odveč, da je z ekipo pri nas doma. Po kratkem pregledu odgovor: »Odločite se, kje se bo vaša mami poslovila. Ali doma, ali v bolnici.« Zarezalo me je po trupu. V svoji nemoči, ki sem jo doživljal, sem izrazil, da gre mami v bolnišnično obravnavo. V glavi je odzvanjalo samo eno: to je slovo.

Odpeljalo jo je reševalno vozilo, sam sem sledil z osebnim avtomobilom. Na Onkologijo v Ljubljano. Po nekaj urah mukotrpnega čakanja, za mami sploh, pa tudi zame, ko je nisem več uspel animirati, vlivati pozitivne energije, nova informacija, zakaj sem jo pripeljal na Onkologijo v Ljubljano, če pa je vodena na Golniku? Tako je rekel zdravnik, ki jo je obravnaval na urgentnem obisku, je bil moj odziv. Iz kratkega pregleda, je uspel (napačno) razbrati, da je konec, in še enkrat napačno razbrati, kje je vodena. Kljub nepotrebnemu »izletu« v Ljubljano, čakanju na obravnavo, končni obravnavi na Golniku pozno popoldne (urgenca je bila pri nama zjutraj), se je pobrala. Po tednu ali več bolnišnične obravnave na Golniku je prišla domov. Srečna, da je dobila še eno borbo.

Danes se vprašam. Bi mi ta isti zdravnik ponudil evtanazijo za mami, oz. prostovoljno končanje življenja? Najverjetneje. Ker ultimat je bil postavljen. Doma ali v bolnici. Pri čemer, žal mimo sarkazma ne morem, niti bolnice ni uspel zadeti, kaj šele prave diagnoze. Pa da ne bo pomote: več kot spoštujem, predvsem na podlagi izkušenj, slovenske zdravnike. Padlo drevo v gozdu povzroči več hrupa, kot ostala, ki stojijo. Neka misel, mislim, da papeža Frančiška. A kakorkoli, ultimat, po bežnem pregledu, je bil postavljen. Ni zdržal.

So zdravniki, ki so proti. So pa tudi zdravniki, ki … V mojem primeru, kjer se ne bi čudil, da bi meni prepustili možnost, da se odločim, ali pa kar sami prevzeli, na podlagi izkušenj, osebnih pogledov. Koliko je še, nisem prelagal v odločitev ali mnenje zdravnikom. Moje mnenje je, da je neodgovorno in nespoštljivo do zdravnika, da se ga to sprašuje. Prav tako ne smemo zahtevati, da so oni tisti, ki odločajo, kdaj, kje, kako se bo poslovil naš bližnji. Tudi mi, kot svojci nismo tam za to. Verjamem, da so zdravniki, ki bodo glasovali ZA. Z izjemo opisanega, sem se srečeval z zdravniki in zdravstvenim osebjem, ki so ji pomagali, da je, sicer živela manj kot si je želela, pa vendar odživela do konca.