Sem prečital: Ivan Cankar, Izbrano delo I, II, III

Ob Cankarju uživam, zato o njem nisem želel pisati. Kaj bi pisal o tem kako dobra je tortica, ko pa jo lahko okušam grižljaj za grižljajem, stran za stranjo. Če smo že pri tej prispodobi je Cankar zame malce grenak, a tako iskreno grenak, da mi je ravno za to, ta okus všeč. Prva knjiga zbirke Naša beseda prinaša črtice, povesti, novele. Sedaj, ko gledam nazaj z nekaj mesečnim zamikom, mi pred očmi ostaja en naslov: Reu des nations. Ker govori o zaljubljenosti. Da, Cankar more govoriti tudi o tem in to tako subtilno, da ostanejo besede zapisane v srcu. V drugi knjigi imamo sicer manj naslovov, a zgodba je podobna kot v prvi zbirki. Aleš iz Razora in Polikarp ostajata pred očmi. Predvsem slednji, saj je odlično izpraševanje vesti katoliškemu konservativcu, ki se skriva v meni, pa tudi liberalcu (četudi so mi te označbe vedno bolj smešne in zabavne). In ko smo že pri izpraševanju vesti, bi rekel, da je Cankar višek slovenskega psihološkega realizma (v smislu realizma in psihologije kot take in ne v smislu literarnega obdobja), saj je do obisti proučil slovensko dušo, slovenskega človeka v celoti in njegovo delovanje. Zato sta tako aktualna, v tretji knjigi navzoča, Martin Kačur ter HlapecJernej. A najbolj me je presenetil Kurent. Seveda zavoljo tega, ker je verjetno eno najbolj citiranih Cankarjevih del. Na vseh možnih proslavah, zgodilo se je celo, da je bil citiran na neki poroki, pri prošnjah (ja, cel tisti del, ki govori o tem kako je Bog ustvaril Slovenijo). Sprašujem se, ali je kdo sploh prebral Kurenta v celoti? Tako malce levo in desno od citiranega odlomka? Prebral sem ga dvakrat in … no ga bom še kdaj. Citiral ga pa več ne bom.