Družina horizontalno in vertikalno
Besedilo je bilo prvotno pripravljeno za spletni portal casnik.si
Sredi petega poglavja
papeževe Apostolske spodbude Radost
ljubezni najdemo opis, ki nam lahko služi kot nekakšen kažipot in nam
pokaže, v katere smeri teče beseda tega poglavja z naslovom Ljubezen, ki postane rodovitna.
»Mala jedrna družina se ne sme
zapirati proti razširjeni družini, h kateri pripadajo starši, strici in tete,
bratranci in sestrične in celo sosedje. V tej veliki družini lahko kdo
potrebuje pomoč ali vsaj družbo ali znamenje naklonjenosti ali prenaša hudo
bolečino, ki kliče po tolažbi.« (AL 187)
V ozir jemljemo torej
družino v vseh segmentih in na vseh ravneh. Vstopamo v družino kot del družine,
odhajamo kot del nje in jo spet gradimo kot del prejšnje in del nove. Prav
zares vpeti smo v družino vertikalno in horizontalno, osebno in družbeno. Še
toliko večja možnost, da se torej v tem poglavju ob prebiranju najdemo v več
točkah.
Najprej pa k nosečnicam
Takoj zatem, ko papež
splošno spregovori o sprejemanju novega življenja, se obrne na nosečnice. Ne
pomnim, da bi v kakšnem Cerkvenem dokumentu dobile tako izrecno mesto. V Cerkvi
marsikdaj to pomembno devetmesečno obdobje spregledamo. Kar ne pomeni, da ne
obstaja kakšen svetel zgled. Na neki župniji se je začela srečevati mladih
mamic, ki so se jim priključile tudi nosečnice. Skupina je sicer po letu
delovanja razpadla, saj so se mamice s porodniške večinoma vrnile v službe. A
že zaradi sestave (v njej so bile namreč tako tiste, ki so bile prvič noseče,
kot tiste »bolj izkušene«) verjamem, da je koristila marsikateri izmed njih.
Svetel zgled, pravim. In ja, to je lépo, pa vendar naporno obdobje. »Nosečnost je težavno obdobje, a je tudi
čudovit čas.« (AL 168) Bistveno zanj pa je vendarle ohranjanje veselja.
»Vsako nosečnico bi rad prisrčno prosil:
Ohrani veselje, nič naj ti ne vzame notranjega veselja ob materinstvu!
Prihajajoči otrok zasluži tvoje veselje. Ne dopusti, da bi bojazni, skrbi,
govorjenje drugih ali težave zadušile to srečo, da si Božje orodje za to, da
pride na svet novo življenje.« (AL 171)
Posredujte to misel kakšni
nosečnici. Preverjeno, zelo blagodejne in spodbudne besede!
Papež, ki ceni
feminizem
Že vidim in čutim
vihanje obrvi pri ... no, recimo, da pri marsikomu, da se ne bomo preveč
kategorizirali. Spomnim se, kako smo v duhu »mačizma« in »šovinizma« včasih
odprli kakšno bojno polje med moškimi (kjer so prevladali bogoslovci) in
ženskami. Malce spremenjena dikcija, ki ne bi vključevala samo napadov, pač pa
tudi kakšno sprejemanje argumentov z nasprotne smeri, bi velikokrat doprinesla
k bolj polni in plodoviti debati. »Cenim
feminizem, kolikor ne stremi po uniformnosti in ne zanika materinstva. Kajti
veličina žene vključuje vse pravice, ki izhajajo iz njenega neodtujljivega
človeškega dostojanstva, a tudi iz posebnosti njene ženskosti, ki se ji družba
ne more odpovedati.« (AL 173) V takšni luči je res feminizem dobrodošel. »Še več, mati ima po papeževo
nepredstavljivo vlogo v boju proti individualizmu. Dejansko so »matere (…)
najmočnejše sredstvo proti širjenju sebičnega individualizma (…). So tiste, ki
pričujejo za lepoto življenja.« (AL 174) Zato (te besede so tako iskrene,
da jih velja podčrtati): »Drage
matere, hvala, hvala za to, kar ste v družini, in za to, kar podarjate Cerkvi
in svetu.« (pr. t.) Pri tem pa ne smemo pozabiti na očeta oz. lahko
potrdimo, da v današnji družbi prevečkrat ga. Ima izredno pomembno vlogo, ki je
pravzaprav Božjega izvora: »Bog postavlja
očeta v družino zato, da bi ta z dragocenimi značilnostmi svoje moškosti »bil
blizu svoji ženi in z njo delil vse: veselje in bolečine, napore in upanja. Pa
tudi zato, da bi bil blizu svojim otrokom pri njihovi rasti: kadar se igrajo in
kadar resno delajo, ko so sproščeni in ko so zaskrbljeni, ko se izražajo in ko
ostajajo tiho, ko si upajo in ko se bojijo, ko naredijo kak napačen korak in ko
spet najdejo pravo pot – je oče vedno navzoč.« (AL 177) Dezorientirana družba, ki smo ji na nek način
priča, lahko izvor svoje krize išče tudi v tem dejstvu, da obstaja veliko
otrok, ki s(m)o odraščali brez očeta in s(m)o bili s tem prikrajšani za
marsikatero bogato izkušnjo, jasno besedo in očetovsko spodbudo.
Razširjena rodovitnost
ali odgovornost za družbo
O podpori Cerkve vsem
družinam, ki se zaradi takšnih in drugačnih razlogov odločijo za posvojitev, tu
ne bomo govorili. Zanimivo pa se mi zdi, da rodovitnost pomeni, da smo odprti v
družbo, da se družina ne zapira sama vase. Ali bolje rečeno, da ne postane
čudaška, kar sem, žal moram to potrditi, tudi sam že kdaj doživel na lastni
koži. Da se s tistimi, »našimi«, torej zgledno katoliškimi družinami nisem imel
kaj pogovarjati. In kot katehet nekaj izkušenj vendarle imam. »Družina, ki se ima za preveč drugačno od
drugih in se drži »vzvišeno«, ne more biti rodovitna. [ … ] Kljub temu zgledu
(Jezusove družine op. p.) se včasih dogaja, da krščanske družine zaradi načina,
kako se izražajo, zaradi svojega sloga v občevanju, zaradi stalnega ponavljanja
istih tem delajo vtis tujosti, kot da so ločene od družbe, in imajo celo
njihovi sorodniki občutek, da jih prezirajo ali obsojajo.« (AL 182) Tudi tu
gre za spremembo paradigme, o kateri smo že govorili in ki jo ne prinaša le Radost ljubezni pač pa evangelij, ki
terja od nas vedno znova novo inkulturacijo.
»Družine pričujejo z življenjem pa tudi z besedami govorijo drugim o Jezusu, posredujejo vero, prebujajo hrepenenje po Bogu in kažejo, kako lep je evangelij in način življenja, ki nam ga predlaga. Tako krščanski zakoni barvajo sivino javnega prostora, ko ga napolnjujejo z barvo bratstva, družbene občutljivosti, varovanja šibkih, z žarečo vero in dejavnim upanjem. Njihova rodovitnost se širi, se izraža na tisoč načinov in s tem dela Božjo ljubezen prisotno v družbi.« (AL 184)
Smo pa tudi sinovi in
hčere, bratje in sestre, med nami pa so starejši
Sv. Janez Pavel II. je
v svoji študiji o II. vatikanskem koncilu precej prostora namenil zavesti. Krepljenje
zavesti je seveda na vseh področjih pomembna naloga, v našem primeru je Janez
Pavel II. omenjal zavest glede Cerkve in ostalih resnic naše vere. Antropološko
pa ne moremo mimo naše vpetosti v družino, tudi zato zgornji naslov:
horizontalno, vertikalno. Tudi tu moremo krepiti zavest: da smo sinovi in
hčere. »Družba otrok, ki ne častijo
svojih staršev, je družba brez časti (…). Takšna družba je obsojena na to, da
se spremeni v družbo brezčutnih in pohlepnih mladih ljudi.« (AL 191) Zavest
moremo okrepiti, da smo bratje in sestre. »Odraščanje
med brati in sestrami daje človeku čudovito izkušnjo, kako skrbeti drug za
drugega, pomagati in pomoč sprejemati. […] V primerih, ko ni mogoče imeti več
kot enega otroka, bi morali poiskati načine, da otrok ne bi rasel sam ali
osamljen.« (AL 195) Nenazadnje moramo in moremo krepiti zavest, da so med
nami starejši. Iz več razlogov. Boriti se moramo proti družbi, ki vse, kar je
staro in po njeno neuporabno, zavrže. V takšni družbi namreč živimo. »Kako zelo bi [zato] rad imel Cerkev, ki
nasproti kulture odrivanja starih kot nekoristen odpadek vzpostavlja kulturo,
polno veselja, spričo objema med mladimi in starimi ljudmi!« (AL 191)
Starejši so tisti, ki ohranjajo spomin. Boriti se moramo proti družbi, ki
zavrača ali pači spomin starejših med nami. V takšni družbi, menim, prav tako
živimo.
»Odsotnost
zgodovinskega spomina je huda pomanjkljivost naše družbe. […] Brez spominjanja
ni mogoče vzgajati: 'Spominjajte pa se prejšnjih dni' (Heb 10,32). […] Družina,
ki svojih starih staršev, ki so vendar njen živi spomin, ne spoštuje in ne
skrbi zanje, razpada; družina, ki ima spomin, ima tudi prihodnost. Zato velja:
'Civilizacija, v kateri ni mesta za starejše, ali kjer jih izločijo, ker
prinašajo težave – ta družba v sebi nosi virus smrti', ker 'se trga od lastnih
korenin.'« (AL 193) Zgodovinski spomin bo gradil in gradi našo
zavest. Pri njej pa smo vendarle začeli.
In še za konec … tašče
in tasti
Nalašč sem si malce
privoščil hudomušen naslov, ko pa je tako znano, da za konec radi dodamo še
kakšno o taščah. Še posebej, če je kakšna navzoča, si dovolimo, tako malce bolj
poltiho, izreči šalo na njihov račun. A šalo na stran, pravzaprav z njo kar
stran, čisto ob koncu papež opozori tudi na njih: »Končno ne smemo pozabiti, da pripadajo k tej veliki družini tudi tast
in tašča ter vsi sorodniki sozakonca. Pri tem moramo biti posebno pozorni na
to, da jih ne bi imeli za tekmece in nevarne vsiljivce.« (AL 198) Res je,
da imamo ogromno izkušenj, ko bi lahko rekli, da dejansko kaj hitro postanejo
ravno to: tekmeci in nevarni vsiljivci. Je pa tudi res, da nam ogromnokrat
zgolj manjka ljubeznivega pogleda (AL
100), da nam manjka zavedanja, da smo sinovi
in hčere, bratje in sestre, da so med nami bolj izkušeni starejši, torej, da smo vpeti v družino
horizontalno in vertikalno.
Komentarji
Objavite komentar