Zavest glede duhovništva

Z mamo sva imela, po tem ko sem začel v srednji šoli bivati v dijaškem domu, nekakšen dogovor, da se vsak dan slišiva preko telefona. Že kot najstniku, pa tudi kasneje, mi je bil ta dogovor velikokrat odveč, iskreno priznam, da večkrat tudi udejanjanje. Če bi imel takrat v zavesti, da bom po njeni smrti najbolj pogrešal ravno te pogovore, bi jih, gotovo, bolj cenil. Žal, cenimo šele, ko nimamo. Seveda, če ne spravimo prej v zavest, ali pa vsaj skušamo. 

Naredimo sedaj preskok na duhovne poklice. Se bo moralo zgoditi, kar se že napoveduje, da bo število duhovnikov tako drastično upadlo, da ne bo vprašanje le redne nedeljske maše, pač pa sploh obhajanja evharistije? Srečo imamo, pa se je ne zavedamo, da so na dosegu pet minutne vožnje na voljo vsak dan vsaj tri svete maše. Srečo imamo, pa se je ne zavedamo, da nas v spovednici na Brezjah, v centru Ljubljane, v Škofji Loki in seveda, v to ne dvomim, v vsakem župnišču, če je le župnik doma, čaka spovednik. Srečo imamo, pa se je ne zavedamo, da nam je preko teh zvestih Gospodovih služabnikov odrešenje dejansko bliže, kot marsikomu po svetu. Zavedam se, da more Bog delovati preko zakramentov, skušam pa se zavedati tudi kakšno odrešilno moč imajo, ko se preko njih srečamo z živim Bogom. 

Kot laični teolog sem zelo občutljiv glede kritiziranja duhovnikov. Četudi smo z večino izmed njih preštudirali iste vsebine, četudi se v svojem napuhu večkrat popraskam po glavi in si mislim kako bi to ali ono reč naredil bolje, kako bi jo bolje povedal. Seveda, saj nimam v zavesti, kaj mi duhovnik predstavlja, kako blizu je Bog, po njegovem delovanju, meni. Cerkev kot stavba je zgrajena iz ladje in prezbiterija. Cerkev kot skupnost verujočih pa je zgrajena iz laikov in klerikov. Pozor: laikov je bilo in jih bo vedno neizmerno več kot je duhovnikov! Zato zagovarjam tezo: stanje  prezbiteriju je odraz stanja v ladji. Cerkev ni last duhovnikov, ne kot stavba, še manj pa kot skupnost verujočih. Cerkev je naša, skrb zanjo pa prav tako. In naša prva naloga je, tako laikov kot klerikov, da to spravimo v zavest. Verjamem, da bo svetost, ki jo bo živela ladja pripomogla k svetosti duhovnikov. Če nek pridelek ne uspeva, se bomo vprašali, če morebiti ni kaj narobe z zemljo. Zemlja v katero so položena semena duhovnih poklicev so najprej družine, nato pa župnijske skupnosti.  

Kot vernik si želim biti, pa sem premalokrat, zahteven do duhovnikov. Ampak zahteven v bistvenem! Bodimo zahtevni do duhovnika, pokažimo mu, da bi radi, da nam omogoči, da se čim večkrat srečamo z Bogom tako, da ne obiščemo le nedeljske pač pa tudi tedensko sveto mašo. Bodimo zahtevni do duhovnika, pokažimo, da bi se radi srečali z Božjim usmiljenjem v zakramentu spovedi. Bodimo zahtevni do duhovnika, pokažimo, da imamo skupne skrbi in ga prosimo, da naj z nami vztraja v molitvi. Žal je navadno obratno in je duhovnik tisti, ki me, bolj ali manj uspešno vabi. 

Kot vernik si želim spraviti v zavest, da so nam duhovniki potrebni. Cerkev ni samo institucija, ni samo kleriška, koncil je jasno povedal, da je Cerkev Božje ljudstvo, da smo Cerkev mi vsi. Kar pa pomeni, da tudi laiki nosimo svoj del odgovornosti. Molitev za nove duhovne poklice je naša skupna, ne le duhovnikova in škofova, skrb. Po škofu in njegovih duhovnikih je Kristusova navzočnost med nami okrepljena. Skušajmo okrepiti zavest glede duhovništva.  Žal, cenimo šele, ko nimamo. Seveda, če ne spravimo prej v zavest, ali pa vsaj skušamo.