Odhajanje 4. del – Nemoč
Opisal sem že občutek, ki pa je tako močan, tako intenziven, tako zahteven na nek način, da mu velja nameniti še nekaj pozornosti. Ni bilo enkrat, a opis gre k tistemu, ki se je najbolj usedel v moj spomin. Mami je bila zaradi pljučnice na Golniku. Ker sem v času dovoljenih obiskov učil verouk, so mi dovoljevali, da sem prihajal okoli kosila in bil z njo nekje do 14. ure, ko sem se odpravil naprej. Obstal sem sredi stanovanja. Dobesedno obstal. Če bi me kdo tisti trenutek vprašal ali vem, kako mi je ime, kako se pišem, kdo sem, zakaj sem, verjetno ne bi znal odgovoriti. Stal sem, gledal preko zaves skozi okno in v moji glavi je bil nič. Dobeseden nič. Stojiš, gledaš, si in dejansko nisi. Občutek nemoči je minil in adrenalin je ponovno prijel. Vožnja do Golnika, rožni venec, radio, obisk, spodbuda, nove informacije, pa potem soočanje z najstniki. To so bili »golniški dnevi«. Tiste doma pa sem že opisal. Vmes sem diplomiral, konec septembra, mami je večer pred zagovorom iz Golnika ...