Noč, ko je človek vstal

To je bila noč, ko je človek vstal od mrtvih. Po tem so že dolgo hrepenela srca.

Tisočera užaljena, ranjena srca so želela k njemu. To niso bili ubogi, zaničevani, zavrženi, pač pa do nedavnega uspešni, hvalevredni, upoštevani. Ti so se napotili. Brezkončna procesija je bila. Vsi tisti, ki so življenje zajemali z veliko žlico, so odprli spočite oči, vzdignili svoja brezhibna relesa. Nesli so mu srca naproti. Križani Človek se je z njimi srečal v grobu, na nikogar ni pozabil, ki je v svoji ponižnosti vstopil v grob, vsem je delil vstajenje. In bili so mu hvaležni in so zaupali vanj. Dar, ki jim ga je podelil, je bil vreden več, nego vsa brezskrbna bogastva, ki jih prodaja brezskrbno žviljenje za brezskrbna srca. Kogar se je dotaknila njegova usmiljenja luč, kogar je blagoslovil njegov plamen, tisti, je oživel, truplo je postalo živo, lahke in poskočne so bile njegove noge. Večni Človek mu je podelil življenje. Kadar bodo skeleli udarci življenja, bo romalo srce k njemu, v deželo utolaženega upanja, pozabljenega trpljenja. 
Zazvonili so velikonočni zvonovi od vzhoda in od zahoda in vsepovsod so se dramili uspešni, hvalevredni, upoštevani in so vstopali v grob. Življenje je praznovalo veliki praznik upanja in zmagoslavja; pozdravljeni so bili, ki so spregledali, da vodi čez grob cesta v življenje. Ponosni so bili in gledali zmagonosno, ki so vedeli, da so vstali v Kristusu in je Kristus vstal v njih ...
Tako so praznovali praznik, ko je Človek ponovno vstal. Ni bilo tisto noč mrtvega srca, ki bi ne živo vztrepetalo; komaj razumelo radost, ki je kipela do vrha; komaj se je zavedal mrtvi in bilo mu je kakor v sanjah, ko je videl luč in ko je začutil usmiljeni pogled na svojem truplu, na telesu, ranjenem od samozadostnosti greha.

(velikonočna parafraza Cankarjeve Hiše Marije Pomočnice)

Tam v smrti srca se srečava. 

Jaz in Ti.

Jaz, človek in Ti Bog.

A vendar, Ti Človek in jaz ...

Jaz. V svoji nebogljenosti biti.

V Tebi biti.

V Tebi živeti.
Naj bo blagoslovljena velika noč!