O duhovnosti ... v družini? Resno?

Zapis je bil prvotno objavljen na spletnem portalu casnik.si 

Zadnje in najkrajše poglavje bi mogel kdo označiti za manj pomembno. Zaradi mesta, ki ga zaseda v določeni knjigi, ter zaradi dolžine v primerjavi z drugimi poglavji. Pa vendarle ni tako, saj je zadnje poglavje morebiti najpomembnejše. Podobno zadnjemu delu vzpona na goro, ko si že malce naveličan in ko se pojavi težnja po obupu. Zato je tudi dobrodošlo, da je kratko, saj je cilj blizu, na dosegu roke. Zadnje poglavje apostolske spodbude Radost ljubezni nosi naslov Duhovnost v družini. Slednja je pravzaprav podobna vzponu na goro. Vedno se da osvojiti še kakšen vrh, vedno so tu novi izzivi, pa vendar je že sama pot del vzpona, pot sama na sebi postavlja izziv. Tisto, kar je morebiti najpomembnejše, je to, da duhovnost ni nekaj, kar bi bilo rezervirano za posvečene in tiste, ki so se zaobljubili redovništvu. Duhovnost ni nekaj elitnega znotraj Cerkvene skupnosti, samo za tiste, ki so »nekaj več«. Duhovno življenje in duhovnost sta nekaj, kar naj bi živeli vsi skupaj. Žal je pomanjkanje konkretne duhovnosti realno, ki jo je izrazil tudi naš dokument Pridite in poglejte (PIP, t. 20). In na tem mestu moramo razbiti predstave o neki oddaljeni duhovnosti, nedosegljivi mistiki, ki se jo mnogokrat ustrašijo laiki in s tem družine.

Gospodova navzočnost prebiva v resnični, konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, radostmi in njenimi vsakdanjimi zadevami.[…] Duhovnost družinskega življenja je sestavljena iz tisoč vsakdanjih in konkretnih dejanj. V tej raznolikosti darov in srečanj, po katerih zori notranja povezanost, ima Bog svoje bivališče. (AL 315)

Z vsem kar družina je, živi in izraža Božjo navzočnost, duhovnost pa je najprvo življenje konkretnih dejanj, ki se vsakodnevno odvijajo v družini. Seveda pa je pri tem pomembna zavest.

OZAVEŠČAVNJE

Ta ideja zavesti me spremlja že nekaj časa, predvsem pod vplivom knjige K izvirom prenove, oz. študije o izvajanju II. vatikanskega koncila, danes sv. Janeza Pavla II., takrat krakovskega nadškofa Wojtyle. Veliko je namreč govoril o zavesti in na slednjo opozarja tudi papež Frančišek. Malce daljši citat razkriva, kako deluje zavest o trpljenju, smrti in vstajenju našega Gospoda Jezusa Kristusa na družinsko življenje:

»Če družini uspe, da se osredotoči na Kristusa, on povezuje in razsvetljuje celotno družinsko življenje. Bolečine in bojazni doživlja družina v povezanosti z Gospodovim križem in njegov objem omogoča, prenašati najhujše trenutke. V grenkih dnevih se poveže z zapuščenim Jezusom, kar lahko prepreči zlom družine. Tako družine postopno z milostjo Svetega Duha preko zakonskega življenja uresničujejo svojo svetost, tudi s tem, da se udeležujejo skrivnosti Kristusovega križa, ki težave in trpljenje spreminja v daritev ljubezni. Z druge strani družina doživlja trenutke veselja, počitka ali praznovanja in tudi spolnost kot deležnost pri polnosti življenja v njegovem vstajenju. Zakonca z različnimi dnevnimi opravili oblikujeta tisti duhovni prostor, v katerem je mogoče izkusiti mistično navzočnost vstalega Gospoda.« (AL 317)

V družini v kateri je zavest o Troedinem Bogu, v kateri je zavest o našem Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki je za nas trpel, umrl in vstal od mrtvih, v taki družini postane že samo družinsko življenje na nek način izpoved vere. In izpoved vere, ki jo izgovorimo pri nedeljskem in prazničnem bogoslužju postane prav zares izpoved: torej ne le kup izgovorjenih besed pač pa izpoved o mojem življenju in delovanju Troedinega Boga v njem.

MOLITEV

Seveda pa do zavesti ne bomo prišli kar tako in čez noč. Papež zato poda prednostno sredstvo. Nič novega, sicer, a kaj ko na stare reči pozabljamo, ko so stare reči tako staromodne, tako izrinjene … Molitev v družini je prednostno sredstvo za to, da to velikonočno vero izrazimo in okrepimo. (AL 318) Pa smo tam. Verjamem, da se bo marsikdo tu ustavil pri branju članka. Že omenjeni PIP omenja kot rano življenja katoličana odsotnost molitve.

»Vsak dan lahko najdejo nekaj minut, da skupaj stojijo pred živim Gospodom, mu povejo stvari, ki jim povzročajo skrbi, ga prosijo za tisto, kar družina potrebuje, molijo za koga, ki preživlja težke trenutke, si od Boga izprosijo pomoč, da bi mogli ljubiti, se mu zahvalijo za življenje in dobre stvari ter od Device Marije izprosijo varstvo pod njenim materinskim plaščem. Tako lahko trenutki molitve s preprostimi besedami naredijo veliko dobrega za družino.« (AL 318)

Preprosta spodbuda, da z nekaj besedami okrepimo duhovno življenje. S »križcem«, ki si ga naredimo na čelo, preden se nekdo odpravi od doma. Ali pa z večerno molitvijo. Nikoli se ne bom naveličal zapisovati besed, ki jih je veroučenka napisala pri molitvi za svojega očeta, v 6. razredu: » … hvala ti, ker si očka vsak večer vzame čas, da skupaj zmoliva … Dragi Bog, hvala ti za očka!« V njeni zavesti je večerna molitev. In morebiti se bo zgubila, a trdno verjamem, da se bo ob pravem času okrepila.

IN ŠE DVA PREPROSTA RECEPTA

Ker smo rekli, da ne bomo zapletali družinske duhovnosti v nedosegljive višave, se mi zdita dragocena še dva poudarka. Oba se skozi celotno spodbudo večkrat pojavita in sta pravzaprav nekakšen »leitmotiv«, ne samo tega dokumenta pač pa pravzaprav tudi celotnega pontifikata. Prvi je pogled, s katerim obdarjamo ljudi. In če smo iskreni, ti pogledi velikokrat … da, tudi ubijajo. »Globoko duhovno doživetje je, da na ljubljenega človeka gledamo z Božjimi očmi in v njem prepoznavamo Kristusa.«(AL 323) Nameniti lep pogled je hkrati težka, a povsem preprosta duhovna šola, v katero smo, želimo ali ne, vpisani vsi kristjani. Druga naloga je prav tako lahka:

»Po nagibu Svetega Duha družina ne le sprejema življenje, ko ga spočne v svojem naročju, temveč tudi tako, da se odpre, gre iz sebe, da bi svoje dobro širila med druge, da bi zanje skrbela in iskala njihovo srečo. To odpiranje se izraža posebno z gostoljubjem, h kateremu vabi in spodbuja Božja beseda: 'Gostoljubnosti ne pozabite. V tej so namreč nekateri, ne da bi vedeli, pogostili angele.' (Heb 13,2).« (AL 324) Mi jih bomo, angele namreč, kajpak pogostili vede. Saj jih bomo v goste sprejeli z ljubeznivim pogledom, s Kristusovim pogledom.

PREPROSTO, SMO NA POTI

Kolikor so stvari preproste in dosegljive, so vendarle včasih oddaljene kot vrh gore na začetku poti. A važna je pot, ki jo skupaj hodimo. Ravno ta pot nam bo pomagala, da okrepimo zavest, s tem pa tudi zaživimo poglobljeno duhovno življenje. Letošnje pastoralno leto z naslovom Prenos vere v družini pred nas postavlja te izzive, ki jih najdemo v devetem poglavju posinodalne spodbude. Vsak od nas, tudi tisti, ki ne veruje, je povabljen, da tem spodbudam prisluhne. Družba ljubeznivega pogleda in gostoljubnosti je morebiti res utopična, pa vendar ne povsem nerealna. Preprosto, zares, a vendar, smo na poti.