Ne le učbenik in priročnik, pač pa tudi molitvenik
*Besedilo je bilo pripravljeno za spletni portal http://www.casnik.si/
Morebiti je kdo že
naveličan različnih pisanj o papeževi apostolski spodbudi ali pa celo o sinodi
o družini. Zdi se mi, da so tisti, ki so jih naveličani, pravzaprav brali zgolj
eno vrsto člankov: tiste, ki so se osredotočali na tisto poglavje in tisti člen
in na tisto opombo. Seveda se
naveličaš vrtenja zgolj okoli neke teme. In to je velika škoda, ki jo je
nekaterim uspelo narediti tej posinodalni spodbudi. Novovrstna škoda, s katero
se nismo pripravljeni soočati, saj smo do sedaj »škodo« povzročali Cerkvenim
dokumentom zgolj v toliko, da jih nismo brali in jih torej nismo mogli
prevajati v življenje.
Amoris laetitia ponuja
na drugi strani raznovrstno uporabo, o kateri sem že pisal, dodal pa bi nov
vidik, ki ga sprva nisem upošteval. V praktičnem delu je Amoris laetitia lahko
tudi molitvenik. Dolgo sem si belil glavo, kako bi jo približal svoji mladinski
skupini. Nadobudnim, včasih naveličanim in velikokrat nasičenim najstnikom, ki
velikokrat »vse imajo«, a v resnici nimajo ničesar. Kako bi jim približal
dokument, ki na nek način govori o njih čez deset, dvajset let, ko si bodo
ustvarili svoje družine. Četudi tega ne bi priznali, pa so na drugi strani še
kako vpeti v primarne družine, ki jih še vedno sooblikujejo. Vse dokler nisem
četrtega poglavja začel brati širše, kot to nakazuje naslov.
Pomanjkljiv
naslov in zapis med vrsticami
Naslov poglavja, o
katerem bom, zaradi njegove obširnosti, tokrat zgolj delno razmišljal (v
obravnavo bodo prišli členi od 89 do 119), je Ljubezen v zakonu. Preveril sem, če gre za kakšno napako v prevodu,
pa se je izkazalo, da ustreza zapisom v drugih jezikih. Pomanjkljiv se mi zdi
zato, ker ne govori zgolj o ljubezni v zakonu, pač pa o ljubezni v družini in
tudi širše v družbi. Ponesrečen zato, ker je kar nekaj primerov, kjer ne moremo
govoriti o ljubezni v zakonu, saj ni bilo nikoli sledi kakršnega koli zakona.
Iz takšnega »primera« izhajam sam, pa težko rečem, da vsebina ne bi bila več
kot primerna za življenje, ki sva ga kot »nepopolna družina« živela samo z
mamo.
Po drugi strani pa
moremo videti tudi majhen zapis med vrsticami, majhen namig, ki bi utegnil
spremeniti našo prakso. Papež v prvem delu tega poglavja vzame v obravnavo
odlomek iz Svetega pisma, ki je največkrat uporabljen na porokah, in sicer
slavno Pavlovo Hvalnico ljubezni iz 1
Kor 13. Omeji se sicer zgolj na vrstice od 4 do 7. Zakaj zapis med vrsticami?
Ker tako radi zavijemo z očmi, ko si kakšen par izbere ta odlomek za poročno
berilo, predvsem zaradi nadvse romantičnih: Ljubezen
nikoli ne mine (13,8) in Največja od
teh je ljubezen (13,9). Zavijamo z očmi predvsem zato, ker »mi ki poznamo
in obvladamo zadeve« vemo, da je vsebina vse prej kot romantična, ker je na nek
način tako življenjska, a tisti trenutek za ušesa tako nedosegljiva. Pozabljamo
pa, da nam je ravno to lahko izziv, saj je to Božja beseda, ki naj bi zakonca
spremljala na njuni poti. Zavijanje z očmi, vzdihovanje in po možnosti še
kakšno nerganje pastoralnih delavcev in drugih ne bo pomagalo, da bi to Seme
vzklilo. Naše »nemogoče obnašanje« ne bo pripomoglo k življenju po veri.
Negovati, zalivati je izziv, ki ga zahteva t. i. pastoralno spreobrnjenje, o
katerem govori papež na več mestih. Zapis med vrsticami, da bi se naučili
uporabljati ideje in stvari, s katerimi ljudje pridejo do nas, in jih ne bi,
zaradi lastnih kompleksov, ki jih omenja ravno v tem poglavju (AL 107), zavračali.
Pastoralno spreobrnjenje zahteva, da se učimo uporabiti trenutek, četudi nam
včasih ne bo uspelo, kot ni Jezusu v primeru bogatega mladeniča (Mt 19,16-21).
Naša
odtujenost
Kot sem omenil, si
moramo priznati, da se včasih prav zares obnašamo nemogoče. Da se imamo v tem
svetu za nekaj več, za nekaj bolj vzvišenega itd. To držo papež prav tako graja
na več mestih, tudi v četrtem poglavju: Pomembno
je, da kristjani to živijo tako, kakor
obravnavajo domače, ki so manj poučeni v veri, krhki ali manj trdni v svojem
prepričanju. Včasih se dogaja prav nasprotno: tisti, ki naj bi bili v svojih
družinah najbolj zgledni, so najbolj domišljavi in neznosni. (AL 98)
Odgovor na to je ljubeznivost. Biti
ljubezniv ni slog, ki ga kristjan lahko izbere ali zavrne. (99) Da bi se pripravili na resnično srečanje z
drugim, moramo nanj gledati z ljubeznivim pogledom. (100) Priznam, da znam
deliti zelo neljubeznive poglede. Izziv za konkretno pastoralno spreobrnjenje.
Razpetost
med idealom in konkretnostjo
Še bi lahko naštevali
številne primere, ko papež govori o realnosti, ki jo živimo znotraj naših
odnosov. Pomenljiv se mi zdi predvsem zaključni del razmišljanja o pismu
Korinčanom. Besede Martina Lutra Kinga imajo neverjetno težo. »Človek, ki te najbolj sovraži, ima v sebi
nekaj dobrega. […] Nekje mora biti nekdo, ki ima malo zdrave pameti, in to je
močan človek. Močan človek je tisti, ki lahko prekine verigo sovraštva, verigo
zla.« (118) Tako velik ideal tako velikega človeka. Smo ga zmožni? Kaj to
pomeni konkretno? Krščanski ideal je –
posebno v družini – ljubezen, ne glede na vse. Včasih na primer občudujem držo
ljudi, ki so se morali ločiti od svojega sozakonca, da so se zaščitili pred
fizičnim nasiljem, in ki so bili – zaradi zakonske ljubezni, ki zmore iti prek
občutkov – vseeno sposobni, čeprav po drugih ljudeh, poskrbeti zanj v trenutkih
bolezni, trpljenja ali težave. (119) Papež ne napiše, da pričakuje od nas,
da bomo mogli živeti takšen ideal. Poda pa primer, ki ga občuduje in ki nam je
lahko v razmislek in spodbudo, še enkrat več: izziv.
Četrto
poglavje kot molitvenik
Četrto poglavje bi prav
tako, kot prvo poglavje, lahko služilo kot vstopna točka v Amoris laetitia.
Ustroj je isti, saj si za izhodišče vzame Božjo besedo in v luči tega poglavja
bi lahko presojali in razlagali vsa druga poglavja. Je na nek način najbolj
papeževo poglavje, saj se na sinodo zelo malo obrača, manj je tudi citatov. Ne
nazadnje pa je tudi najbolj univerzalno poglavje, tako po vsebini kot
uporabnosti. Vsi si želimo ljubezni v naših odnosih, zato to poglavje zajame
vse. Uporabnost pa se je vsaj zame razširila, ko smo besedilo uporabili pri
molitvi z že omenjenimi mladinci. Pred Najsvetejšim smo brali, premišljevali,
zakaj ne bi rekli, da kar kontemplirali. Odlomek pisma Korinčanom in papeževe
misli. Ob koncu, ko smo se poslavljali in pred cerkvijo še malce pokramljali,
kot je to naša navada, mi je ena izmed mladink, letos maturantka, pokazala
mesto: »Tale del je pa mene najbolj nagovoril.« Bogu hvala! Da bi le bilo več
takih mest, več takih ljudi, več ljubezni in seveda posledično … več Božjega v
naših vsakdanjih življenjih in odnosih. To je bil pravzaprav cilj sinode, to je
cilj papeža, to je želja Boga, ki želi biti povsem za nas in z nami. Molitev pa
dobiva svoj sad v konkretnem.
Komentarji
Objavite komentar