Za koga

Od časa do časa je bilo tako vreme, da se ni dalo posedati v parku. Takrat se je umaknil v bližnjo krčmo, nedaleč stran od njegovega standardnega mesta na klopi. Če se mogoče še kdo spomni Stare Krčme naj opozorim, da tu ne gre za isto stvar. Kakorkoli, ta krčma je imela svoj vrt, na njem so rastli visoki in stari kostanji in le kakšni kapljici se je uspelo prebiti skozi vejevje. Klatež je zadovoljno sedel, kot ponavadi kadil pipo, naročil si je čaj kateremu je stara gospodinja dodala šilce žganja. 

Za sosednj mizo je prav tako sedel sila zanimiv človek. Ogrnjen v plašč, ki smo ga lahko videvali v filmih iz prejšnega režima, prav tako je imel urejene brke, le očala so razkrivala, da ne gre za rastavni eksponat Titovega muzeja. Navsploh je bil ves prizor sila podoben tistim, ki jih je moč videti v filmih iz sedemdesetih. Videlo se je, da poskuša ta zanimiv gospod navezati pogovor. 

"Pa smo spet pri dežju,..." je začel nekako polglasno in nesuvereno. Pogovor o vremenu je tisti, ko ne veš kaj ravno bi povedal, pa je to še najbolj splošna tema, v bistvu pa te vreme pravzaprav ne zanima. 

"No, mene noič ne moti, če me že vprašate.." je s kančkom ironije odvrnil klatež, ki vprašanja sploh ni prejel. 

"Veste, ena reč me že nekaj časa muči. Nekako mi ne da miru. Poznam človeka, ki je imel svojo trgovinico. Na prvi pogled se sicer ni zdela bogve kaj, celo malce je odbijala s svojo zunanjosto. A ko si njenega trgovca v resnici spoznal si se počutil v nji prijetno. Kar nekaj strank je tja zahajalo samo zato, ker so se čutili prijetno in domače." se je razgovoril gost za sosednjo mizo. Malce se je ustavil, da bi napravil požirek. 

"Poznam, poznam to štacuno," je pritdil klatež. 

"Veste, vendar zgodilo se je, da je ubogi trgovinar zapadel v dolgove. Njegovega nasmeha ni bilo več in  trgovinica je bila vedno bolj zanemarnjena. Počasi je zgubljal stranke. Še celo njemu se je dozdevalo, da so mu postale nekako odveč. Le še za tistih nekaj stalnih strank se mu je zdelo vredno potrudit. Ob tem naj poudarim, da je že takrat trpel, da bi se izvlekel iz te neprijetne situacije. Kmalu je bil primoran povišati cene, da se je sploh preživel. In kmalu je naposled izgubil svoje stranke. Odločil se je, da zapre svojo trgovino in za nekaj časa je odpotoval. Nihče ni vedel kje pravzaprav je."

"A ni sedaj ta trgovina spet odprta?" ga je prekinil klatež. 

"Da, da, saj za to ravno gre. Čez nekaj časa se je vrnil, temeljito je pospravil svojo trgovino in rečem vam zadnjič sem bil notri in prav diši po novem." je z nasmehom na ustih povedal gospod, ki je navzlic videzu postajal vedno bolj prijeten za pogovor. 

"V čem je torej problem?" se je začudil klatež, ki ni več ravno razumel, teži tega gosta. 

"Hja, veste, s tem pa se njegovo trpljenje ni končalo. Čeprav je z veseljem ponovno začel to svojo obrt, pa strašno pogreša svoje stalne stranke. Saj so prišle nove in ne more reči, da se ne preživi, pa vendar bi bil vesel..." Gost ni vedel kako bi dokončal. Nastala je tišina, slišalo se je le padanje kapelj po listih kostanjev. 

"No, saj veste kako pravijo, tudi tiste stranke bodo že videle, da so stvari sedaj urejene..." je poskušal s preverjenim odgovorom klatež. 

Sogovrnik se mu je simpatično nasmejal. 

"Tudi sam sem poskušal s takimi odgovori. Da, zagotovo, ampak saj veste, kakšen je človek, ki pričakuje, ki poskuša. Nekako se mu naekrat zazdi vse delo zaman..."

"Pa za koga je vendar vse to naredil, zase ali za druge?!" je rekel mladenič, ki je šel mimo. 

Ni bilo čisto jasno ali je govoril njima ali je govoril v telefon. Ko je klatež pozneje premišljeval je nekako prišel do zaključka, da bi težko slišal njun celoten pomenek, čeprav nista bila pozorna ali ju od zadaj kdo posluša. A ta stavek je bil dovolj da sta obmolknila. Brkati mož je popil zadnji požirek piva in se molče odpravil proti šanku, da bi plačal. 

Klatežu pa so besede odmevale po glavi. Saj se vendar prav zares tu skriva odgovor. Trgoviničar ni pospravil zaradi drugih, ampak zaradi sebe. To bi moral biti zadosten vir veselja, ki bi mu dajal moč za delo. Ko je tako in drugače premišljeval je postal lačen. Odpravil se je ravno do te trgovinice. Vstopil je in zasledil zanimiv prizor. Prav isti razstavni eksponat, ga je čakal tam za pultom. A spremenjen. Sedaj se mu ni zdel več tako muzejski kot pred nekaj trenutki, ko sta še skupaj sedela. Ne, sedaj je bil svež in nov. Narisal se mu je nasmeh na obrazu, ko je zagledal svojega sogovornika. 

In narisal se je nasmeh na obrazu klatežu, ko je posijalo popoldansko sonce skozi jesensko listje na njegovo klopco, kjer je malical.