Kakšen je dober verouk?

Vprašanje, na katerega ni odgovora, pa te vendar prosijo za 500 znakov dolgo (kratko v resnici) razmišljanje. Prvič objavljeno v tedniku Družina, sedaj pa tudi na tem mestu.

Kakšen je dober verouk? a) Tak, ki ga vodi Sveti Duh. b) Tak, kjer so v ozadju starši. c) Tak, ki ga veroučenci radi obiskujejo.  Realnost: a) Verujem, da Sveti Duh deluje preko mojih pomanjkljivosti in jih celo uporablja za dobro. b) Staršev velikokrat ni. c) Če ne bi bilo verouka, pač pa bi imeli košarko, bi veroučenci morebiti res radi hodili. Zaključek: a) Pridi, Sveti Duh! b) Pogovor s starši. c) (Tu pa pravega odgovora ni, saj bodo vedno tisti, ki radi hodijo, in tisti, ki so v to prisiljeni).

PS.: Deseta obletnica je, kar sem prvič vstopil v veroučno učilnico kot katehet. Ob tem jubileju sem se naučil, da: a.) Res zaupam v Božjo previdnost in da more On več narediti kot jaz sam. Točka b. je tako pisana in raznovrstna, da bi mi ne umanjkalo snovi vsaj za zbirko črtic. Ker pa je nekaj vendarle potrebno pod to točko napisat, pa besede mame: Hvala vam [...] da (vsaj vi) zahtevate nekaj reda, doslednosti, [...] Vsi odzivi niso tovrstni, so pisani in raznovrstni. Nič za to. In c.? Verouk je srečanje učencev v skupnosti. V njej je Janez, ki je Gospoda ljubil, pa Juda, ki ga je izdal. Peter, ki ga je zatajil in, dovolj zgodaj,

zagledal njegov usmiljen pogled. Pa cestninar Matej, ki je poskrbel, da se je Gospod srečal s cestninarji in grešniki. Dober verouk je, ker se v njem uresničuje evangelij, Božja beseda, ki je tako živo navzoča med nami.