Sem prečital: Ivan Cankar, izbrano delo VI

Šesti del "cankarjade" v Naši besedi otvorijo njegove pesmi, nato pa, stopnjevanje. Kralj Malhus, kjer se ob branju počutiš, da kot odrasel bereš nekaj otroškega, preko Ottakringa, do prvega osrčja knjige: Hiše Marije Pomočnice. Nekje v bledem spominu imam ta naslov. Da je profesorica v srednji šoli omenila ta naslov. Da njej je to od Cankarja najbolj všeč. In to se je usedlo v srce najstnika, ki si je zadal: to boš nekoč prebral. Nazaj bi se vrnil v tisto klop, da bi ji povedal, da ima prav, da sem se počutil kot otrok, ki bere nekaj odraslega in ne razume grozote, ki je opisana, da sem jo prebiral kot da bi hodil po opisanih hodnikih in da imam še zdaj občutek, da je del mene v tej, hiši Marije Pomočnice. Gledoč kako se mali kanarček, ki želi živeti, zažene v steklo, pade in pogine. Gledoč, kako se mala življenja zabijajo v neprebojna stekla želja po življenju in padajo ter počasi umirajo. Trenutek za tem stojim Ob svetem grobu. Ob grobu, kjer je Njena podoba, Skodelica kave in nazadnje Njen grob. Na njem pa spomenik, ki si ga, dragi Ivan Cankar, postavil slovenski materi. Kot srednješolec tega nisem mogel razumeti. Zato je prav, da se z marsičem, kar sem tokrat prebral, nisem srečal. Danes lahko rečem samo hvala za tvoje besede.