Sem prečital: Ivan Cankar, izbrano delo V

Dolgo časa so čakale štiri drame našega Cankarja, da zapišem svoj vtis. Nadaljujem z mislijo, da je Cankarju uspelo ubesedetiti genetski zapis našega naroda in da se ga zato bojimo brati. Po drugi strani bi vsak rad s svojo interpretacijo dosegel svoje. A kaj, ko se zdi, da Cankar ostaja pri svojem, ne glede na nas. In ta občutek se najbolj pojavi pri njegovem dramskem delu. Za narodov blagor - v njem zapiše Cankar v osebi Grozda, modre besede (ki se nanašajo na politiko, se ve): "Nič ne de, programov je veliko, - ta ali oni, je naposled vseeno. Treba je samo, da so besede dolga in lepe." Kralj na Betajnovi je po eni strani zgodba o ljubezni, po drugi, drama o moči in oblasti. Kako slednji dve moreta zamegliti človeški um do obisti. V tem segmentu je Cankar blizu psihologije Dostojevskega, četudi dramsko besedilo spregovori drugače kot proza. Razvpiti Hlapci so vselej dobrodošlo branje za razmislek in nehvaležni za komentar. Saj lahko vsak postane interpretacija. Želel bi se izogniti temu tako, da bi opozoril zgolj na zanimiv dialog med župnikom in Jermanom:
Župnik: Pokleknite nocoj in molite ... Bog je kakor popotnik: željan prijazne besede in jo povrne.
Jerman: Še nazadnje, gospod, še to mi povejte: Če bi zdajle pokleknil in molil -
Župnik: Bi vam bilo odpuščeno.
Jerman: In tisti trenutek bi bil povrnjen? Morda še devetkrat?
Župnik: Bog je usmiljen.
Jerman: Pa če bi jezik govoril, kar bi govoril, in bi v srcu ne bilo molitve ne kesanja -
Župnik: Bi vam bilo odpuščeno.
Jerman: Bog je trd in pravičen: jezika ne mara, srce terja.
In še Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Ob koncu prebiranja se zdi, da je farsa pisana za čas in prostor. More spregovoriti danes? Kot farsa me ni prepričala. Kar pa ne pomeni, da me ne bi v takratnem času in prostoru.
Dramatika mi je bila vedno neprijetna za branje. Ker ni za to ustvarjena. Hkrati mi je bila velik užitek, ko sem jo opazoval v končni izvedbi, na odru. A kaj, ko sem se vedno znova spraševal, kakšen je izvirnik in velikokrat žalosten ugotavljal, da drugačen od končne izvedbe. Zato je, končno, dramatika vredna branja.