Čas, ki ga ni ... (2)

V svoji samozadostnosti sem sedel v poltemni cerkvi in čakal ... On je stal tam ob stebru in čakal, da pride na vrsto. Z levim kotičkom očesa sem ga spremljal. Prestopal se je, nekajkrat odkašljal, zares Bog ve, kdaj je bilo nazadnje, ko je pristopil, da bi Njemu povedal kar je naredil narobe. Tako sem ga ocenil, ko sem ga od strani še naprej opazoval. Sorazmerno dolgo je čakal in videlo se je, da ne manjka veliko, da bo obupal. Jaz sem še vedno sedel, saj se mi ni dalo stati v vrsti. Enkrat se bo že sprostilo, pa bom tudi sam stopil k sramotilnemu stebru, ki to ni bil, in odčakal čas, ki ga ni, ... Kajti moj čas ni bil njegov čas. Njegov čas je bil tisti pravi, tisti, ki je in ki ga kmalu več ne bo. In na drugi strani moj čas neiskrenosti, ki ga ni, pa še bo. 

Vstopil je. S potno roko je prijel za kljuko in zaprl vrata za seboj. 

»Govoríte hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen za vse svoje grehe.« (Iz 40,1)

Kaj se je dogajalo tisti čas, ve le on in ve le On. Šlo je za čas, ki ga ni bilo in a zdaj je ...

Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ne odlaša glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to odlašanje. (2 Pt 3,8)

In moj čas? 

Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. (2 Pt 3,9) 

Stal sem in čakal. Premišljeval sem o času, ki ga ni ... pri tistem stebru ...

Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! (Mr 1,1)