O DRG-ju, SKG-ju oziroma o sodobni krščanski duhovno ritmični glasbi



V želji, da bi nekaj prispeval prostoru, v katerem sem ogromno prejel, že nekaj časa razmišljam o t.i. DRG oz. po novem o SKG sceni. Za tiste, ki ste malo manj seznanjeni gre za duhovno ritmično glasbo, oz., po tem, ko se je nekaj modrih zbralo skupaj in odločilo, o sodobni krščanski glasbi. Pri tem poimenovanju naj že takoj izrazim svoj pomislek. Oznaka »drg« res ni izražala v celoti tega kar je predstavljala, bila je pa uveljavljen. Seveda je vsaka glasba ritmična, ni vsaka duhovna glasba nujno krščanska, a ta izraz je nastal spontano in zato je še danes, vsaj v krogu ljudi, ki mi je poznan, bolj uveljavljen kot »skg«. Tudi za slednjega ne moremo reči, da zaobjame tisto, kar naj bi. Maša prof. Trošta ali pa pesem, ki je bila napisana za zadnji evharistični kongres je namreč prav tako sodobna krščanska glasba. Je nastala v tej v dobi in je krščanska. A jo težko primerjamo z duhovno ritmično, če malce povlečem na svoj mlin.

A naj bo, v svojih pisanjih bom tako skušal, da bi pripomogel k dviganju zavesti čim večkrat uporabiti drugi izraz, torej sodobna krščanska glasba. Mislim, da se je v zadnjih letih bolj uveljavila, da je dobila še bolj primerno mesto in da jo tudi občestvo, torej Cerkev, bolj sprejelo. K temu so pripomogli tudi različni festivali, ki jih bom v naslednjih zapisih, vsaj tako nekako sem si predstavljal to moje modrovanje, bolj podrobno obdelal. Največji festival je še vedno Stična mladih. Ni neposredno festival sodobne krščanske glasbe, ima pa s svojimi 6000 obiskovalci največji domet. Uradno je sicer največji festival, ki je namenjen sodobni krščanski glasbi, Ritem srca, ki neposredno ne nagovori tako velike množice (na spletni strani organizatorja Radia Ognjišče nisem zasledil podatka kakšna je bila udeležba, vendar gotovo ne tako velika kot v Stični). Pri njem ne smemo pa zanemarjati dejstva, da ima Radio Ognjišče precej velik krog poslušalcev in je zato moč verjeti, da je festival dosegel celo več kot 6000 ljudi. Tretja stalnica promoviranja sodobne krščanske glasbe so SKG večeri na Rakovniku, kjer so, vsaj tako mislim, organizatorji ravno s spremembo imena naredili napako. DRG večeri, kot so se prej imenovali, so bili namreč uveljavljeni, kratica gre bolje z jezika in verjamem, da marsikdo, ki je za kakšno leto izgubil stik s to sceno, ni prišel do povezave, da je DRG sedaj pač SKG. SKG tudi preveč spominja na ŠKG, torej na kratico za Škofijsko klasično gimnazijo, ki je, spet, bolj uveljavljen izraz. Ampak dobro, večeri so ohranili svoj koncept, kar mi je všeč. Doseg je sicer »majhen«, okoli 100 ljudi, če je res dobro obiskan večer. A bolj kot to je pomemben prostor, ki ga izvajalci dobimo. Med večjimi festivali in dogodki moramo omeniti tudi tradicionalni Marija fest, vendar o njemu kaj več ne bom pisal, saj se ga nikoli nisem udeležil. Je pa ob dejstvu, da v naš prostor vedno bolj prodira protestantska glasba, ki je velikokrat prevedena, ravno ta festival zelo pomemben. Vemo namreč, da protestanti ne častijo Marije tako kot mi, zato ji namenjajo tudi manj prostora v svoji glasbi. Slovenci pa smo znani po tem, da imamo veliko število Marijinih pesmi, da smo Marijin narod in zato je tak festival še toliko bolj pomemben.

In ko smo že ravno pri protestanski glasbi, ali pa glasbi binkoštnih Cerkva, torej prevedeni glasbi. Večkrat bom izrazil svoje nestrinjanje s tem, da dobiva tako veliko mesto in veljavo v našem prostoru. Verjemite, nič nimam proti Hillsongom in drugim, samo nikoli ne bom sprejel argumenta, da je pač to slavilna glasba, ki je pri slovenskih avtorjih ne najdemo. Nikoli ali pa zelo težko bom sprejel pomislek, da Slovenci nismo sposobni napisati slavilne glasbe. Ne, mislim, da smo sposobni. Mislim pa tudi, da smo premalo ponosni na to kar imamo in to kar smo. Izvajalci DRG-ja (zgolj zato, ker gre bolje z jezika) ne ustvarjajo v zavidljivih okoliščinah. Trg je majhen, sorazmerno zaprt in če že naši estradniki tožijo nad položajem, koliko bolj bodo izvajalci sodobne krščanske glasbe, katerih oboževalce moramo od estradnikov deliti s 100 ali 1000. V ozadju te serije zapisov ni kritiziranje festivalov in njih ustvarjalcev, čeprav se bo morebiti čutil užaljenega. Ker sem tudi sam bivši izvajalec (kažiPot!, morebiti bolj poznani pod pesmijo Kako lepo je živeti …), ker sem še vedno velik oboževalec in predvsem ker sem veliko premišljeval o tem, bi želel nekaj prispevati k skupnemu dobremu. Vsak pa bo vzel od teh misli, kar bo želel. Več pa naslednjič.

Komentarji

Priljubljene objave