Eko blef

Zapis je nastal za prilogo Bodi človek! časnika Novi glas

S tem zapisom bom šel verjetno nasproti večini avtorjev pričujoče priloge. Kar malce nalašč. Četudi bi se kot teolog in recimo, da simpatizer papeža Frančiška, moral postaviti na tisto eko stran, ki jo nekako poudari v Laudato si. Skeptičen do »eka« sem verjetno najprvo zato, ker v tem duhu nisem vzgojen. Pri nas se je metalo vse skupaj v en in isti zelen »kontejner« (bi rekel zbiralnik, pa bi uporabil prelepo besedo, glede na njegov izgled in vonj, ki ga je puščal). Tudi sedaj, ko imamo tri različne kante za tri različne vrste odpadkov (četrta, za papir, je pri drugem bloku, to najbolj vestno uporabljam), se kdaj zgodi, da vse skupaj pomešam v isto vrečko. Verjetno me je najbolj demotivirala plastična vrečka, ki sem jo zasledil v rjavi »kanti«, ob tem, da sem sam vestno ločeval biološke odpadke ... In to nerazgradljiva vrečka. In to ne enkrat, vsakič znova. Zato se mi na koncu velikokrat vse skupaj zdi navaden »eko blef«. Nisem proti ekologiji, proti »blefiranju« pa. Zato gredo besede tudi in predvsem meni na dušo. 
 

Ne morem sicer reči, da me niso skušali vzgojiti oz. da se nisem pustil vzgajati v tem duhu. Kot osnovnošolec sem obiskoval biološki krožek na lastno željo. Spomnim se, da smo zbirali odpadne tetrapake. Bilo nam je določeno, koliko naj bi jih minimalno prinesli v šolo. Nihče ni upošteval dejstva, da sem odraščal v dvočlanskem gospodinjstvu, kjer soka iz tetrapaka nisva pila in sem bil edini uporabnik mleka, drugih izdelkov v tetrapaku pa ni bilo moč dobiti ali pa jih nisva kupovala. Ko sem seznanil mamo, da se bo moja kariera »eko navdušenca« klavrno končala, če do določenega datuma ne zberem dovoljšnega števila tetrapakov, je le-ta stopila v akcijo. Ne le pri nas, pač pa tudi pri sosedih se je v tistih dveh tednih ustvarjalo vse mogoče iz mleka in odvečne embalaže se je v drugo nabralo dovolj, da sem bil pohvaljen. Nihče ni pomislil, da je število odpadkov za dvočlansko gospodinjstvo malce preveliko. Bil sem pohvaljen. Četudi zato, da se je ustvarilo več odpadka. Kvota je bila izpolnjena. Za nagrado sem dobil obesek za ključe iz iztisnjenih tetrapakov. Obesek mi ni bil nikoli všeč, dokler ga nisem pred nedavnim uporabil, po tem, ko so se mi vsi drugi porazgubili. Njegova življenjska doba je bila nekaj tednov (morebiti je bil problem, da je toliko let ležal v omari). Ne vem, kako bi takrat to vplivalo na moje »eko navdušenje«, lepo pa prikaže moje obdobje navdušenja nad vsem, kar je »eko«. Še enkrat ne zaradi »eka« samega, pač pa zaradi vsega, kar mu pritiče. Ker najprej pogledaš (zato sem toliko časa pustil obesek ležati v omarici, ker mi pač ni bil všeč) in ker tudi končno ugotoviš, da se največkrat kje zalomi (kot bom skušal prikazati na primeru ob koncu članka). Najprej pa k naši »iskreni« ekologiji. 
 

Sedaj so moderne varčne, pametne in ne vem kakšne še vse hiše, pri katerih najbolj prihraniš pri porabi energije. Pred njimi pa se večkrat bohotijo 4x4 »terenci«, ki jih v mestu vsekakor potrebujemo. In ko smo že pri prevoznih sredstvih, naj povem, da vozim bolj »eko« »bencinarja« in ne »dizla«. Vsaj tako so mi rekli. Priznam, da nisem nič boljši od »bohotnežev« z varčnimi hišami, saj se v pisarno vozim z avtom. Imam sicer možnost cenovno dokaj dobre železniške povezave. A z avtom prihranim pol ure na dan in te pol ure je dragocene. Tudi za ceno kakšnega evra več, ki ga porabim za parkirnino. Se pa sprašujem, če je moj »bencinar«, letnik 2010, res bistveno večji onesnaževalec od vsaj štirikrat toliko starega vlaka (pa mislim, da sem ga krepko pomladil). Ne bi naredili usluge okolju, če bi šli kar vsi z avtom? No, sicer pa glede na to, da se iz dveh mest, Domžal in Kamnika, moremo zjutraj malce čez šest vsi stlačiti v en vagon, bistveno ne bi doprinesli k večji (ne)čistosti okolja, če bi bilo drugače. Mularija bi imela probleme oz. starši bi jih imeli. Ampak to je že druga zgodba.
 

Problem »eka« je, da zadeva naše ugodje, in problem je, da bi se morala bistveno spremeniti naša miselnost, ki pa je, resnici na ljubo, nismo pripravljeni spremeniti. Letos sem si, po tem, ko sem par let shajal z bolj »eko« ventilatorjem, omislil klimo. Slednja je pet dni zapored segrevala okolje na račun mojega shlajenega stanovanja. Klime so kar razširjena stvar po mestih, mesta pa so kar dobro razgreta. Tudi zaradi klim.
 

Problem »eka« je, da zadeva naš način življenja in problem … no, saj že poznate refren. Dam konkreten primer: doma imam tri prenosne računalnike. Enega, ki čaka na odpis, enega, ki sicer še ni čisto za odpis, ampak bo kmalu. Zakaj? Ker imam rad bolj bleščeče stvari, ker sem občutljiv, če se mi stvari ne prikazujejo prav in če mi ne delajo, kot bi morale. Ker gre razvoj naprej. Ker je to način življenja, ki je res povezan s tem, da staro zavržeš. In zavračanja je veliko, smeti zaradi tega še več.
 

Problem »eka« je, da zadeva naše imetje in problem je, da pač moramo imeti. To najbolj iskreno pokažejo naši otroci. Oni zahtevajo. Mi najdemo tisoč in eno obrazložitev za to in ono zadevo, oni pa so trmasti, neučakani in hočejo imeti. No, letos niso preživeli, ne da bi imeli Fidget, Widget spinnerja ali nekaj takega. Če ne veste, kaj je to, nič zato. Igrača, ki je ena največjih prevar vseh časov. Igrača, ki se vrti. In to je to. Vrti se. Bojda pomirja, pa povem iskreno, da poznam vsaj enega, ki ga ni nič pomirila, prej nasprotno. Torej, vrti se. Če mene vprašate, ne predstavlja nič drugega kot kup smeti za nekaj evrov. Morebiti sem zafrustriran, saj pri nas take igrače niso prišle skozi. Niso prišle skozi sito uporabnosti. Ampak razumem starše, ki klonijo potem težo »imeti«. »Saj imajo vsi drugi, zakaj jaz ne smem?« Danes moramo imeti. Ker imajo vsi. Da lahko smetimo. Ker ko se odvrti, je za smeti.
 

Ta »imeti« je pravzaprav še globlji. Zadnjič sem na blagajni neke trgovine slišal pogovor dveh možakarjev srednjih let. Da hodi v to trgovino, ker je druga preslabo založena. Radi imamo na dosegu roke. In če nimamo, smo jezni. In zato trgovec nudi, da imamo. Mora pa nuditi tudi tisto, česar ne potrebujemo. Trgovec, ki je preslab za možakarja, ima manj tega, česar ne potrebujemo. Trgovec, ki je dovolj dober za možakarja, ima tega več. Zaradi tega tudi več odvrže. Ko stopite v trgovino, sploh v tisti del, kjer so izdelki s krajšim rokom uporabnosti, si zamislite, koliko od tega je zavrženega. Samo zato, da trgovec zadovolji našo morebitno rabo. Ker mora trgovec imeti tudi, česar ne potrebujemo. Če ne, gremo drugam.
 

Upam, da me bo kdo v vsem zapisanem demantiral. Da ne bom več tak skeptik. Da bom iskreno »eko« navdušenec. A težko me boste prepričali. Ker se, ob vsem naštetem, četudi bi povsem spremenil način življenja, čutim tako nemočnega. Zakaj? Vedno, ko spregovorimo o »eko«, se namreč spomnim na novico, ki sem jo zasledil malce več kot leto nazaj. Iz Southamptona je takrat izplula največja potniška ladja. Sprejme 6780 potnikov. Veliko več kot naš vlak. In veliko dlje gre. Tudi zavoljo porabe. Kot so takrat napisali mediji, porabi okoli 363.000 l dizelskega goriva na dan. Na gorivo se ne spoznam. Namreč, koliko bolj ali manj učinkovito od mojega je. Tega ne vem. Če pa naredim tak res primitiven račun, to pomeni na dan okoli 54 litrov goriva na osebo. Za toliko goriva se vozim več kot pol meseca in to ne zato, da bi lahko med vožnjo počel tisto, kar lahko počem brez porabe goriva (kino, bazen, nakupovanje itd.) ampak zato, da se vozim v službo. Pa še kakšen liter ostane.
 

Ker je problem v »imeti«, v načinu življenja, mišljenja … zato me »eko« težko prepriča. Pa tudi zaradi plastične vrečke med biološkimi odpadki. Četudi je v primerjavi z ladjo velikanko minorna. Kot je minorno prizadevanje za »eko« naproti vsemu, kar se »ne-eko« okoli nas dogaja. Vem, precej brez upanja, precej ne-teološko …