O pomladi in zaljubljenosti

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletnem portalu casnik.si.

Prva ljubezen

Pred dnevi sem na nekem vikendu za birmance opazoval enega izmed udeležencev, ki ga je več kot očitno zadela prva zaljubljenost. Nekaj časa je, sicer precej miren in tih najstnik, skakal od veselja, spet drugič se je kar sam sebi nasmihal, no, in v skupini povsem pozabil na stare dobre fantovske »kompanjone«. Nič čudnega, saj je sedaj v njegovo življenje stopila ona. Kako se bo zgodba odvila, ne vem, pravzaprav niti ni važno za nas v tem trenutku, bodo pa, za oba akterja, te duhovne vaje, če se že kaj razvije in ostane pri tem, ostale ene najpomembnejših v življenju. Kajti to je bil zanj tisti prvi, najlepši, do sedaj največji in najprivlačnejši trenutek. Sedaj pa zamenjamo vloge in se vprašajmo, kateri je bil tisti prvi, najlepši, do sedaj največji in najprivlačnejši trenutek, kjer sva se srečala z Bogom. Papež nas vabi, da se vrnemo tja, v tisti trenutek.

Zaljubljen pogled

Uvodna točka tretjega poglavja je tako vsebinsko bogata, da jo moram citirati v celoti:

 »Pred družinami in v njihovi sredi mora vedno znova odzvanjati prvo oznanilo, ki je 'najlepše, največje, najprivlačnejše in hkrati najbolj potrebno' (Veselje evangelija – EG 35) in 'mora biti v središču evangelizacije'.(EG 164) Gre za najpomembnejše oznanilo, ki 'ga moramo vedno znova na različne načine slišati in v taki ali drugačni obliki vedno znova oznanjati'. (pr. t.) Kajti 'nič ni trdnejšega, globljega, varnejšega, bolj strnjenega in modrejšega kakor to oznanilo'; in 'celotna krščanska vzgoja je v prvi vrsti poglabljanje kerygme'.(EG 65)« (AL 58)

Vračati se vedno znova nazaj, k tistemu prvotnemu občutku, k tistemu prvemu klicu, ko smo na mnogotere načine zaslišali: »Hodi za menoj.« Papež je modro naslovil poglavje, ki je v končnem poročilu sinode (vsaj po vsebini sodeč lahko ti dve poglavji primerjamo) nosilo naslov Družina v Božjem načrtu. No, papež obrne smer pogleda. Zdi se celo, da slovenski prevod (pri tem ne mislim podajati nikakršne kritike prevajalcema, saj za to še zdaleč nisem kompetenten) ne izraža polnosti, kot jo nekateri drugi, npr. romanski jeziki. Morebiti bi bilo bolje, če bi se naslov glasil Pogled, usmerjen na Jezusa: poklicanost družine. Spet se vračam na mojega fanta, ki je iskal poglede. Njegov pogled je bil usmerjen nanjo. In ta pogled v odnosu do Jezusa iščemo!

Naš nauk o zakonu in družini se zato ne sme nehati navdihovati in preobražati po tem oznanilu ljubezni in nežnosti, da ne bi postal gola obramba hladnega nauka brez življenja. Kajti skrivnost krščanske družine lahko popolnoma razumemo samo v luči neskončne ljubezni nebeškega Očeta, ki se je razodel v Kristusu, on pa se je daroval do konca in živi med nami. (AL 59)

Rad bi videl Kristusa, živega!

Ta pogled pa ni nekaj nerealnega, oddaljenega. Čeprav na nek način sicer je. Za tega fanta in to dekle bo tudi postal slej ko prej. A mogoče se bosta čez desetletje te dva pogleda spet našla, morebiti po dolgotrajnem iskanju. Ta pogled iščemo!

Zato bi rad videl živega Kristusa, navzočega v mnogih zgodbah ljubezni, in tudi kličem ogenj Duha na vse družine sveta. (pr. t.)

Odkar sem prvič prebral AL, je zadnji stavek eden izmed tistih, ki me najbolj navdihuje. Ker me uči, da je Kristus živo navzoč v res mnogih zgodbah ljubezni. Ko sem nazadnje neki mami razlagal, da je podoba Boga, ko obriše solze z oči svojega otroka, je odvrnila: »Pa tudi otrok je Božja navzočnost, ko to naredi mami.« Obnemel sem. Kajti videl sem Kristusa živega, navzočega v tej konkretni zgodbi ljubezni.

Kristus prihaja naproti

V bogatem poglavju bi spet mogli opozoriti na mnoge nagovarjajoče dele, a je prostora za to premalo. Sinodalni očetje in papež so obnovili resničnost, ki jo je izrazil II. vatikanski koncil, da Jezus »prihaja krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona«. (GS 48; AL 67) Sinodalni očetje in papež izpostavijo resničnost, ki jo je ubesedil Janez Pavel II., da je družina podoba Svete Trojice (Homilija v Mehiki, 28. 1. 1979; Final Report 38; AL 71). Še več: zakonca »spominjata Cerkev stalno na to, kar se je zgodilo na križu«. (Janez Pavel II., Apostolska spodbuda O družini, 13; AL 72) In vendarle morajo imeti vsi ti navedki en cilj: da bi družine v svojih zgodbah odkrivale Božjo navzočnost. Družina je v Božjem načrtu, pogled pa naj bo … nedolžen, iskren, kot to znajo prvič zaljubljeni najstniki, kot to znajo majhni otroci, kot to znajo preizkušani starši … končno usmerjen v Jezusa.

Evangelij: Beseda odrešenja tudi za trpeče

»Evangelij družine goji tudi tista semena, ki še niso dozorela, in mora negovati tista drevesa, ki so se posušila, in jih ne smemo zanemarjati.« (Janez Pavel II., Apostolska spodbuda O družini 9; AL 74) To misel sem odkril in opazil šele po večkratnem branju. Da, obstajajo semena, ki niso dozorela, ostajajo drevesa, ki so se posušila. Ljubezen vztraja tudi pri teh: goji jih, neguje jih. Papež, pravzaprav povzemajoč sinodo, opozori na ta semena, na ta drevesa. Kažejo se v konkretnih zgodbah ljudi, ki so med nami oz. se velikokrat najdemo med njimi. V Cerkvi naj bi dobili ti ljudje svoj prostor. Kajti »Cerkev je družina družin, ki jo življenje vseh domačnih »Cerkva« stalno bogati.« (AL 87) in »Ljubezen, ki jo živijo družine, je nenehna moč za življenje Cerkve.« (AL 88)

Pomlad prihaja. Izrisala bo mnogo zgodb rodovitnosti, veselja novega življenja. Lepa bo pomlad, tako kot je vsaka. Pokazala pa bo tudi na kruto realnost semen, ki niso dozorela, dreves, ki so se posušila. Bodimo pozorni tudi na njih. Da bo pogled usmerjen v Jezusa: trpečega na križu in od mrtvih vstalega. Zato bi rad videl živega Kristusa, navzočega v mnogih zgodbah ljubezni …