Ma, siamo a qui - tu smo

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletnem portalu casnik.si

Prvo poglavje posinodalne spodbude Radost ljubezni nam je služilo kot duhovni uvod v celotno papeževo delo. Dvakrat nas je povabil, da stopimo skozi vrata hiše in se pridružimo družini pri mizi (AL 8 in 9). Malce hudomušno bi nadaljeval kar s papeževimi besedami, ki jih je izrekel po tem, ko se je prvič prikazal na balkonu Apostolske palače. Povedal je, da so kardinali šli po novega papeža na drug konec sveta in z nasmehom dodal (prevod sem malce priredil): »In sedaj smo tukaj.« Da, sedaj smo tu. Cerkev je z novo sinodalno metodo, tako da je preko vprašalnikov začutila utrip življenja družin po vsem svetu, še enkrat več pokazala, da je skrb za družine, ki je bila izražena na II. vatikanskem koncilu, njena primarna skrb. Koncilski očetje so kot prvo pereče vprašanje, ki so ga izpostavili v konstituciji Cerkev v sedanjem svetu, postavili ravno Dostojanstvo zakona in družine. Sedaj smo torej tu. A tu mišljeno dobesedno. Tu smo, da zremo družino v njeni realnosti, ne kot bi nekateri radi, skozi okno, ali pa še raje kar preko učbenikov, v katerih so zapisani mnogi vzorci, ki sicer so nekoč imeli neko osnovo v realnih družinah, a so to že kdaj izgubili. Tu smo in zremo, v kakšnem položaju se nahajajo družine. Kot pravi papež (in pri tem citira sv. Janeza Pavla II.): »Zdravilno je posvetiti pozornost konkretni stvarnosti, kajti 'zahteve in pozivi Duha odzvanjajo tudi v samih dogodkih zgodovine', ki 'morejo voditi Cerkev h globljemu razumevanju neizčrpne skrivnosti zakona in družine'.« (AL 31) 

Sinodalno poglavje

Drugo poglavje Radosti ljubezni je precej sinodalno, kar kaže množica navedkov, ki se nanašajo bodisi na vmesno poročilo Relatio synodi bodisi na končno Relatio finalis. Radi pozabljamo, da ima posinodalna spodbuda svoj vir v sinodi, zato menim, da je modro, da na tem mestu ponovno opozorimo na to dejstvo. To poglavje je kot nekakšna krpanka (tu imam v mislih tiste lepe krpanke, ki se lepo povežejo v neko celoto), kjer lahko na nek način razločujemo, kje papež zgolj citira sinodo, kje ji doda kakšen svoj osebni pogled in katere točke so zgolj njegove. To omeni tudi papež: »Toda ker so sinodalni očetje predstavili pogled na položaj družin z vsega sveta, se mi zdi primerno sprejeti in predstaviti nekaj njihovih pastoralnih prispevkov in dodati druge poudarke, ki izhajajo iz moje osebne perspektive.« (AL 31)

Sprememba paradigme

Ne bom našteval, na kaj vse so opozorili sinodalni očetje. Spet (in tega se ne bom naveličal) vabim k branju. Sinoda ne želi izpustiti nikogar, Cerkev je Cerkev za vse. Omeniti gre, da na prvem mestu družinskih težav sinoda izpostavi »silovit individualizem« (AL 33). Nato pa se zgodi manjši »kopernikanski« obrat. Pričakovano bi papež nadaljeval s citiranjem sinode in naštevanjem realnih problemov družine. A prej kot to doda nekaj svojih točk. V točkah od 34 do 39 namreč nimamo nobenih citatov. Papež opozori na krščansko dolžnost obrambe zakona: »Kot kristjani se ne moremo odpovedati obrambi zakona samo zato, da bi ne nasprotovali javnemu mnenju, da bi bili moderni ali zaradi občutka nesposobnosti spričo moralne in človeške degradacije. Svet bi prikrajšali za vrednote, ki jih moremo in moramo prispevati.« (AL 35) Marsikdo je že začel pripravljati bojno opremo, na kateri se je od križarskih vojn nabralo nekaj prahu. Vendar papež želi, da bi svojo paradigmo, kjer s stisnjenimi pestmi oznanjamo pravilen in zveličaven nauk, spremenili. Ne nauka, pač pa paradigmo, da ne bo pomote. »Od nas se pričakuje bolj odgovoren in bolj velikodušen pristop, ki je v tem, da predstavimo razloge in utemeljitve za izbiro zakona in družine, tako da bodo ljudje bolj pripravljeni odgovoriti na milost, ki jim jo Bog ponuja.« (AL 35) Bi nadaljeval s svojimi besedami, pa kaj, ko se mi zdi, da Frančišek odpre tisto srčno rano, o kateri nismo in še nekaj časa ne bomo radi govorili. »Hkrati moramo ponižno in stvarno priznati, da je naš način, kako smo predstavljali krščanski pogled, in način, kako smo obravnavali ljudi, v veliki meri pripomogel k nastanku tega, kar danes obžalujemo. Zato bi se na to morali odzvati z zdravilno samokritiko.« (AL 36)

Tu smo

Kot teologa me je najbolj v srce zadelo: »Spet drugič smo predstavili preveč abstrakten teološki ideal zakona, ki je bil skoraj umetno skonstruiran in zelo oddaljen od konkretne situacije in dejanskih možnosti sodobnih družin. Ta pretirana idealizacija, predvsem ko nismo prebujali zaupanja v milost, zakona ni naredila bolj zaželenega in privlačnega, temveč prav nasprotno.« (pr. t.) Spomnim se, kako sem kot novopečeni katehet v katehetskem kabinetu z vzvišenimi besedami govoril o evharistiji neki mami, ki je stiskala svojo denarnico v pesti in zbirala moči, da je ne zabriše vame. Počutil sem se precej varno (kako ironično kaj?) znotraj vzorcev, ki sem se jih naučil. Danes ne govorim več z vzvišenimi besedami, mame pa več ne stiskajo svojih denarnic. Pogovarjamo se, saj: tu smo. Skupaj na poti: »Poklicani smo k temu, da vest ljudi oblikujemo, ne pa, da jo skušamo nadomestiti.« (AL 37)

Misijonarska vizija

Seveda to ne pomeni, da sedaj vsi delamo vse popolno. Nikakor ne. Tudi papež na to opozori: »To ne pomeni, da bomo prenehali opozarjati na dekadenčno kulturo, ki ne pospešuje ljubezni in trajne podaritve.« (AL 39) A pred tem moramo preusmeriti našo pastoralno energijo. »Trošili smo pastoralno energijo, tako da smo množili napade na pokvarjeni svet, manjkala pa nam je dinamična sposobnost, da bi pokazali poti do sreče.« (AL 38) Nikoli nisem maral tistega reka o muhah, medu in kisu. Ker ne gre za muhe, med in kis. Ne gre za številke, s katerimi tako radi udrihajo nekateri. Statistiko sploh sovražim. Gre za človeka, do katerega v vsaki situaciji želi priti Kristus, ki je odgovor usmiljenja za vsakogar. To misijonarsko vizijo moramo spremeniti s spremembo paradigme, ki ne bo več militantno, obrambno, vzvišeno usmerjena, pač pa bo usmerjena predvsem k človeku. Človeku, ki je del družine. »Siamo a qui.«

Še nekaj besed …

Vem, da bi moral zaključiti na tem mestu, da tudi slogovno tale dodatek nima najboljšega mesta. A s težkim srcem ne bi opozoril še na nadaljevanje poglavja. Papež se vrne na sinodo. Slednja, kot že rečeno, res želi predstaviti spekter družin in situacij, v katerih se te nahajajo. Omenil bi samo dve. Prva so družine otrok s posebnimi potrebami. Velikokrat imajo premajhno mesto v naših skupnostih. Papež citira sinodo: »Veliko občudovanje zaslužijo družine, ki ljubeče sprejmejo težko preizkušnjo ob otroku s posebnimi potrebami. Cerkvi in družbi na dragocen način pričujejo o zvestobi dáru življenja.« (AL 47) Izpostaviti bi mogel marsikaj, pa vendar še drug primer realnosti sinode. Ko govorimo o mladih, tako radi govorimo o različnih »mama« hotelih, da mladi ne prevzemajo odgovornosti itd. V nekaterih primerih je to res. So pa primeri mladih, ki si tega ne morejo privoščiti. In žal na njih, tudi v pastorali, radi pozabljamo. Spet papež navede sinodo: »Čeprav tvegamo, da bomo preveč poenostavili, bi lahko rekli, da živimo v taki kulturi, ki mlade ljudi sili v to, da si ne morejo ustvariti družine, ker so brez možnosti za prihodnost.« (AL 40) Naj bo ta dodatek v razmislek.