Napadi na duhovnike so napadi na Cerkev, skupnost verujočih
»Kakor
je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav
jih je veliko, tako je tudi Kristus. V enem Duhu smo
bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali
svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo
namreč ni sestavljeno iz enega telesnega dela, ampak iz več delov.«
(1 Kor 12,12−14)
Če Pavlovo pismo
Korinčanom aktualiziramo, potem moremo reči, da smo bili vsi, tako kleriki kot
laiki, krščeni v enem Duhu v eno telo, ki se imenuje Cerkev. In Pavel modro
doda: »Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim
veselijo vsi.« (1 Kor 12,26)
V zadnjem času se je
povečalo število vlomov v župnišča in cerkve. Podatki, koliko je bilo dejansko
teh vlomov, so povsem različni, saj so tudi težko preverljivi. Ljubljanski
nadškof Stanislav Zore je 3. 11. na pogovor povabil 45 duhovnikov, ki so se po
informacijah, ki jih premore nadškofija, srečali s to problematiko. Ta številka
je zagotovo nižja od dejanskega stanja, pa vendar že sama na sebi
zaskrbljujoča. Če je v ljubljanski nadškofiji 284 duhovnikov in 234 župnij,
pomeni, da se je vsaj šestina srečala z vlomom. V Sloveniji je prek 800.000
gospodinjstev, res je, da vsako zase ne predstavlja samostojne bivalne enote,
pa vendar mislim, da so župnišča, kar se tiče vlomov precej bolj izpostavljena.
Spet se moramo zavedati, da so podatki zgolj iz Ljubljane, kar pomeni, da
ostane še pet škofij, v katerih se s to problematiko prav tako srečujejo.
Duhovniki
celo v smrtni nevarnosti
Pri vsem tem pa seveda
niso tako važne številke, pač pa dejstvo, da so zaradi vlomov ogroženi
duhovniki. Ogroženi življenjsko. To morem reči, saj je za posledicami napada v
župnišču letos že umrl en duhovnik. Pokojnega Štefana Steleta so napadli lani
pozno jeseni. Udarili so ga po glavi in ga zaprli v neogrevano kopalnico. Ko je
prišel k sebi, je vedel, da bo na mrzlem preživel zgolj, če bo celo noč ostal v
gibanju. Za 86-letnika je to predstavljalo velik napor. Zjutraj so ga našli
župljani in ga rešili. Župnik Štefan mi je dva tedna kasneje, ko sva se srečala
in ko sem ga vprašal, kako je zmogel ta napor, dejal: »Brez Jezusa ne bi
zmogel.« To pa še ni vse. Župnik Štefan je v polnosti pokazal, kaj je in v kaj
je poklican. Po tem, ko je celo noč hodil, ko je bil izmučen in pretepen, je
zjutraj kljub vsemu daroval sveto mašo. Kakšna polnost Kristusove daritve, ki
se brezpogojno daruje za človeka!
Župnik Štefan je umrl
letos zgodaj spomladi, za posledicami notranjih krvavitev v možganih.
Statistika ne bo zaznala, da je bil žrtev ropa in napada, pač pa so verjetno
napisali, da je umrl zaradi starosti. Jasno je, da je Štefan umrl zaradi
posledic brutalnega napada. Na njegovem pogrebu so pretreseni župljani kot
refren ponavljali: »Župnik Štefan, radi smo vas imeli.«
Napad
na duhovnika je demonsko delo
Papež Frančišek je ob
smrti duhovnika Jacquesa Hamela, ki ga je umoril islamski skrajnež, dejal, da
je ubijati v imenu Boga satansko. Sprašujem se, če ni še boj satansko ubijati
zaradi pohlepa in gole objestnosti. Župnika iz Cerkelj na Gorenjskem in Kokrice
sta napad sicer preživela, a lahko bi se obrnilo drugače. Vemo, da je že ena
žrtev preveč. In ta žrtev je bil župnik Štefan. Sploh zato, ker je predvsem
slednji opravljal duhovniško delo v vsej polnosti in je zato napad še toliko
bolj demonski. Res je, da je Cerkev zgrajena iz laikov in klerikov, pa vendarle
se moramo laiki zavedati, da brez duhovnikov ne moremo živeti krščanskega
življenja v taki polnosti, kot ga lahko sedaj. Bog sicer more delovati mimo
zakramentov, to sem že večkrat zapisal, a vemo, da na najlepši način deluje
preko zakramenta sv. evharistije oz. sv. maše. Bog odpušča v svojem usmiljenju
in na najlepši način se z njegovim usmiljenjem srečamo v zakramentu sprave. In
kot laik se obračam na laike: dragi bratje in sestre v Kristusu, napadajo nam
delivce svetih skrivnosti! Če trpi en ud, trpi celotno telo in v tem primeru
trpi naša Cerkev, saj trpijo naši duhovniki! Poziv gre seveda tudi našim
pastirjem, torej škofom. Prosim, poskrbite v vsej meri in polnosti za svoje
duhovnike. Preko njih se verni laiki srečujemo z živim Kristusom v zakramentih,
ki nam jih podeljujejo. Res je, da se tega mnogokrat ne zavedamo, zato tako
radi kritiziramo njihove pridige, gospodarske načrte in druge stvari, ki so za
duhovnika nebistvene. Res je, da se tega mnogokrat ne zavedamo, zato »plačamo«
za mašo in ne damo svojega daru duhovniku. Še enkrat več je, da se res tega
mnogokrat ne zavedamo, zato se redko kdaj zahvalimo, da so nam na razpolago za
prejem zakramentov. Zato so ti napadi na nek način priložnost, da okrepimo
zavest glede duhovništva.
»Vi
ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,31)
Citat je vzet iz
konteksta, a mislim, da zelo dobro povzame naslednje razmišljanje. Pred leti je
bil velik trend kraja žlebov s cerkva, predvsem tistih podružničnih. Spomnim
se, da je takrat mnogo laikov, predvsem ključarjev in članov gospodarskih
svetov, stopilo skupaj. Sprašujem se, kdo je več vreden? Koliko prej bi morali
sedaj stopiti skupaj. Varnost župnika je skrb celotne župnije, spada namreč v
tisto osnovno skrb. Če sem še malce bolj drzen: duhovnik bolj kot škatlo
piškotov potrebuje dom, v katerem se bo počutil varnega. Laiki tako moremo
storiti več, predvsem menim, da je prva naloga gospodarskega sveta, da v tem
času pregleda, kako varno živi njihov župnik in sprejme v dogovoru z njim
konkretne predloge, kako bi se varnost lahko izboljšala. Laiki smo lahko bolj
navzoči v civilni sferi in na tak ali drugačen način opozarjamo, da so številke
alarmantne in da naša skupnost trpi, da je zaradi ogroženosti nekaterih udov
ogroženo celotno telo.
Morda bo kdo rekel, da
pa vendarle vse skupaj jemljem preveč osebno. Priznam, da imam, ko to pišem,
pred seboj mnoge prijatelje duhovnike, s katerimi smo bili sošolci na
fakulteti. A vendarle to ni razlog, da to jemljem osebno. Tako jemljem zato, ker
je Kristus živo navzoč med nami preko naših duhovnikov. Zato menim, da bi
morali vsi skupaj to problematiko jemati bolj osebno, kot jo.
Besedilo je bilo objavljeno v prilogi tednika Družina, Slovenski čas. Zapis na blogu puščam, saj je objavljen v prvotni dolžini.
Besedilo je bilo objavljeno v prilogi tednika Družina, Slovenski čas. Zapis na blogu puščam, saj je objavljen v prvotni dolžini.
Komentarji
Objavite komentar