Sem prečital: Albert Camus; Kuga
Začne
se dokaj pretresljivo, avtor na trenutke, z opisom poginjajočih podgan,
preizkuša želodec bralca. Nato sledi tisto, kar pričakujemo iz naslova: kuga.
Dobesedno. Tudi tu se poloti opisa te bolezni, skozi oči dr. Rieuxa, za katerega
na koncu izvemo, da je avtor te kronike. Mesto Oran zaradi bolezni izolirajo in
takrat se pravzaprav šele začne tista prava kuga. Kuga odnosov, ki pa more
roditi tudi marsikatero iskreno prijateljstvo. Kaj nam pravzaprav želi
sporočiti Camus? Delo, napisano leta 1947, bi lahko bilo nekakšen povojni opis
nemške okupacije Francije. K takšnemu zaključku nas lahko vodi dejstvo, da
bitko s kugo bijejo pretežno moški, ženski liki so odsotni (razen Reiuxove mame
so vse žene oz. ljubezni izven izoliranega mesta). Tudi opisi zažiganja trupel,
delovanja krematorija, množice bolnikov, ki so v karanteni in živijo nekakšno
taboriščno življenje, bi nam lahko potrdile, da gledamo na gnusobe nacizma
skozi oči Camusa. Po drugi strani pa gre za dobro predstavljeno psihološko
dramo, kot smo pri Camusu vajeni, ki te ne pusti praznega, ampak ti daje vedno
znova in znova misliti. Iz obilice likov mi pri tokratnem branju ostaja v
spominu p. Paneloux, jezuit, ki se tekom romana dvakrat pojavi. V prvem delu
nas Camus popelje v cerkev, kjer prisluhnemo jezuitovi pridigi, ki jo ima ob
koncu tedna pobožnosti k sv. Roku. Kar me je presenetilo pri tej pridigi, je,
da je sicer sprva utemeljena na logiki: grešili ste, kuga je kazen, ki vas je
sedaj doletela, vendar nato pater obrne svojo smer razmišljanja. »Danes je resnica zapoved. In pot odrešenja
vam kaže rdeča sulica in vas vanjo tira. In v tem, bratje moji, se na koncu
koncev kaže božje usmiljenje, ki je v sleherno stvar položilo dobro in slabo,
jezo in usmiljenje, kugo in odrešenje. Prav ta nadloga, ki vas zdaj muči, vas
dviguje in vam kaže pravo pot.« Da patrova misel presega logiko kazen – nagrada,
daje slutiti Camusov zaključek, ko povzema konec pridige: »Pater Paeloux ni nikdar bolj kot zdaj začutil božje pomoči in krščanskega
upanja, ki sta na razpolago vsem. Zoper vsako upanje je upal, da bodo meščani
navkljub grozotam dni, ki jih preživljajo, in navkljub krikom umirajočih,
pošiljali v nebo edino besedo, ki je zares krščanska, in to je ljubezen. Vse
drugo bo storil bog sam.« Patra pa niso samo besede, ampak se v drugem delu
pridruži Rieuxovi skupini in pomaga bolnim. Tudi njegova smrt je presenetljiva,
a naj bo dovolj na tem mestu, da ne izdam preveč. Malce sem storil krivico
samemu romanu, da sem predstavil le njega. Poklicna deformacija pač. Naj služi
kot povabilo k branju. Sam sem prepričan, da bom po Kugi še kdaj posegel.
Komentarji
Objavite komentar