Življenje besed

Našel ga je v sila zanimivem stanju. Stal je in zrl v kup odprtih knjig, ki so, pomešane med seboj, ležale na mizi. Vsake toliko je kakšno premaknil, jo zvlekel izpod kupa ter jo prestavil više. Nekaj je bilo v teh knjigah, niso bile kar tako nametane.

"Bereš?" ga je vprašal.

"Premalo," mu je kratko in hladno odgovoril.

Nato se je zazrl vanj in ga opazoval. Na trenutke se mu je zazdelo, kot da opazuje samega sebe, skupek preteklosti in prihodnosti, seštevek zablod, ki jih je doživel in povzročil ter želja, ki jih je gojil. Ali ni to pravzaprav samo on in njegova misel, ki ga noč in dan oblega? Potemtakem zre v velik nič, brezmejno dno na katerega v neskončnost padajo številne njegove besede. Spet se je zalotil pri skušnjavi, da bi mu pokazal svoj upor. Zagrabil bi vse knjige in jih pometal na tla. Samo zato, da bi navidez razčistila. Da bi mu razodel svojo stisko. Da bi ga izzval. Da bi se odzval.

"Veliko knjig imaš odprtih," je naposled rekel.

"Preveč." mu je še enkrat več, kratko in še bolj mrko odgovoril.

"Dobro bi bilo, če bi kakšno prebral in ..." Z roko je segel po eni izmed knjig in jo lahno zaprl.

"Rad bi napisal svojo knjigo," mu je odgovoril. Zdelo se je, da ga je ta misel prešinila v tistem trenutku.

"Se mi kar dozdeva," se mu je nasmejal nazaj. "Zakaj pa ne?" ga je bolj kot ne retorično vprašal.

"Saj, besed se je nabralo. Še preveč jih je. Da kar letijo. V prazno največkrat. Rad bi pisal o tebi, ampak s svojim zaključkom. Rad bi pisal o vsemu, a ničesar ni. Besede pa so. Le te pravzaprav so in ... nabralo se jih je."

"Samo od besed boš težko živel." Zaprl je še eno knjigo in odšel.