Skupno iskanje identitete učitelja in učenca
V
iskanju dialoga je bil naslov socialnega tedna, v okviru
katerega smo Društvo katoliških pedagogov in skupina Bodoči pedagogi
organizirali sicer vsakdanje soočanje na nevsakdanji način. Naši gostje so bili
dijaki treh različnih ljubljanskih srednjih šol, občinstvo pa je bilo po večini
sestavljeno iz profesorjev, profesoric, ravnateljev in ravnateljic, med njimi
pa se je našel tudi kdo, ki se na pedagoški poklic še pripravlja, ali pa z njim
nima nobene povezave. Pisana druščina torej. Že med našimi gosti. Razen enega
sicer vsi bodoči maturanti, vsak s svojo vizijo, kaj želi početi v življenju.
Zanimivo: nihče ne želi postati učitelj, samo dva se bosta podala v
družboslovno smer. Je pa ravno njihova vizija, kaj želijo početi v življenju,
verjetno veliko prispevala k samemu večeru. Med nami ni bilo tistih, ki bodo
nekako do februarja mencali z odgovorom na vprašanje, katero fakulteto naj
izberejo. Pri pogovoru o identiteti je to dejstvo še kako pomembno.
Za uvod v večer smo
prebrali pismo, ki ga je napisal Albert Camus svojemu osnovnošolskemu učitelju,
potem ko je prejel Nobelovo nagrado. V njem se mu zahvali, da je bistveno
prispeval k temu, kar danes je, Nobelov nagrajenec. Uvodno vprašanje našim
dijakom je bilo torej: kaj ste? Kaj je identiteta? Je nekaj, kar te
predstavlja, s čimer se predstavljaš, nekaj, kar si. Za vsakega različna, pa
vendar pomembna Izoblikujejo jo zunanji vplivi. Kako pa učitelji vplivajo na
izoblikovanje identitete? V tem delu večera smo si nalili čistega vina, ki je
bil morebiti za kakšnega učitelja bolj trpkega okusa. Da, tudi z zamujanjem in
vpisovanjem v e-zadevo, ki je zamenjala klasične dnevnike, tudi s tem učitelj
izkazuje svoj odnos do pouka, do predmeta, celo do sebe. Če učitelj ne spoštuje
svojega dela, če ne spoštuje sebe, se od njega dijaki učijo predvsem, kaj ne
smejo postati v življenju. Po njihovem je učitelj, ki ima izgrajeno identiteto,
tisti, ki je strog in zahteven, pa tudi pravičen, pošten in dostopen. Tu je
vino že postalo bolj znosnega okusa. Ali smo imeli samo srečo, da so bili med
nami »drugačni« dijaki, tisti ne povprečni, ali pa lahko to rečemo za večino,
vsaj za gimnazijce, ne vem. A iz slišanega je bilo moč razbrati, da so
popustljivi profesorji, tisti, ki dovolijo marsikaj, morebiti sicer
priljubljeni, a njihovo delovanje ni tisto, ki bi si ga dijaki resnično želeli.
Marsikaj bojda naredi prvi nastop v razredu. Sloves učitelja je sicer dedna
zadeva, ki se prenaša iz roda v rod in vpliva na to, kako se bodo nove generacije,
ki naj ne bi poznale učitelja, ampak ga, zaradi ustnega izročila prednikov,
odzvale na njegovo delo. Prišli smo tako daleč, da so dijaki priznali, da znajo
z učitelji manipulirati, a smo obenem ostali v, za njih, varni coni, da je
vseeno večinoma od učitelja odvisno, kakšno bo vzdušje v razredu. Dragoceno je
bilo na drugi strani slišati glas učiteljev. Na vprašanje, kako biti objektiven
v razredu, so se sprva malce zazrli v tla, potem pa priznali, da je to ena
najtežjih nalog, ki je nikoli ne moreš v popolnosti izpolniti. Želja je seveda
pri vseh, a realnost je nekaj drugega. Tudi zato, ker pred seboj nimajo
popolnih dijakov, bi rekel sam. In ravno to je bila točka, za katero se mi je
zdelo, da se v našem dialogu z dijaki nismo najbolj slišali. Učitelj je tisti,
ki krmari barko, ki ji rečemo razred. A če so v tej barki učenci, ki veslajo
vsak po svoje ali pa po možnosti sploh ne veslajo, potem v razburkanem času, v
katerem živimo, ni čudno, da ta barka sem in tja zadene ob kakšno čer in da se
kakšen dijak ali pa učitelj ob tem pošteno udari. Morebiti pričakujem preveč od
naših veslačev. Ravno zato se mi je med pogovorom utrnila misel, da bi se bilo
zanimivo s temi dijaki na klepetu zbrati čez nekaj let, ko bodo semena pšenice
in plevela, ki so jih učitelji v teh letih zasejali, vzklila, ko bodo bolj
objektivno pogledali na preteklost, na svojo barko in ko bodo drugače gledali
na udrtine, ki so jih povzročili viharji srednješolskega življenja. Četudi smo
se na tej točki malce razšli, smo si bili večinoma enotni, da šola premalo
poskrbi za izoblikovanje identitete posameznika. K temu bi pripomoglo več
športnih in umetnostnih dejavnosti, ki ne krepijo le razumske ravni človeka,
pač pa krepijo tudi njegovo dušo in njegovega duha. Ravno duhovna identiteta posameznika
je tista, ki je najbolj zanemarjena, postala je celo tabu, ki pa ga dijaki in
učitelji z majhnimi dejanji razbijajo. Tako, da nekomu voščiš za god ali pa
poveš, da si sodeloval pri oratoriju (seveda ne pri tistem glasbenem, pač pa
pri cerkvenem). V šolskem kurikulumu je, po mnenju vseh zbranih, zelo
zanemarjena tudi narodna identiteta. Ukinjanje knjig, ki govorijo o slovenskem
ljudskem izročilu, s seznama obveznega branja, se enemu izmed dijakov zdi
zločinsko dejanje. Učitelji so temu prikimavali in izražali svojo skrb na
narodno vzgojo. Logično vprašanje, ki iz tega sledi, je: Če so si tako učitelji
kot dijaki edini v tem, da je narodne zavesti v naših šolah in šolskih načrtih
premalo, zakaj se potemtakem nič ne spremeni? Morebiti bomo odgovor na to
vprašanje našli srečanju, ki ga želimo organizirati v času slovenskega
kulturnega praznika. Na njem bi radi, z dijaki in učitelji, spregovorili o
narodni identiteti. Ugotovili smo namreč, da nas je naš prvi skupni večer zelo
obogatil, zato bi radi, preden žar entuziazma v nas ugasne, organizirali še
kakšno tovrstno srečanje.
Večer smo zaključili s
Camusom in molitvijo. V prošnji k Bogu, da bi mogli tudi iz naših odnosov med
učenci in učitelji rasti veliki ljudje, morebiti celo Nobelovci. Če ne drugega »nobelovci«
odnosov, torej ljudje, katerih identiteta je na eni strani jasna in trdna, a po
drugi strani zmožna pristnega dialoga z bližnjim. Če tega institucija ne more
zagotoviti, pa gotovo to lahko storijo ljudje, ki jo delajo živo in dejavno,
dijaki in učitelji, ki so bili snovalci našega druženja. Tudi zato je bil večer
izredno bogat.
Matevž Vidmar,
moderator večera
Komentarji
Objavite komentar