Serija zapisov pod naslovom II. vatikanski koncil (IIVK) za danes

Preteklo leto je moje študijsko udejstvovanje zelo zaznamoval II. vatikanski koncil, katerega 50. obletnico zaključka bomo praznovali letos decembra. Ob poglabljanju v posamezne dokumente koncila, sem ponovno odkril teološko bogastvo, ki ga premorejo ti dokumenti. Verjamem, da se bo marsikdo namrdil, češ, kako so lahko dokumenti, ki praznujejo "abrahama" aktualni danes. In to navkljub priznanju, da so abrahamovci v najboljših letih, ko moč življenja še ne pojenja, izkušenj pa je ogromno. Žal imam občutek, da bo več tistih, ki na IIVK gledajo kot na nekakšen hibrid v zgodovini Cerkve. Zavezani tridentinskim vrednotam in zasidrani v predkoncilsko mišljenje kritizirajo koncil, ki ga nemalokrat sploh ne poznajo. Eni in drugi, čeprav menim, da ste že davno tega opustili prebiranje mojih pisarij, vabljeni da prostodušno pustite kakšen komentar. Pa tudi tretji seveda, tisti torej, ki se v enih in drugih niste našli.

Čemu? 

Na začetku bi bilo dobro odgovoriti na vprašanje čemu ta serija zapisov. Menim, da učenje IIVK v našem okolju žal ni dovolj zaživelo. Koncil je prinesel določene poglede, ki so Cerkev odprli, podzavestno pa se je marsikdo ustrašil in hitro stopil k vratom, da prepih ne bi napravil prevelikega nereda. Predvsem na področju pojmovanja Cerkve, smo vse preveč oklenjeni v stare okope, ki Cerkev omejujejo zgolj na klerikat. Kot sem že zgoraj nakazal, v zadnjem času opažam vedno močnejše težnje, ki omaležujejo koncil in na piadestal pravovernosti postavljajo vse kar je predkoncilskega. Tudi v tem primeru gre velikokrat za izkrivljena pojmovanja Cerkve same. Najbolj tehten razlog, zakaj pisati o koncilu pa je očaranost nad vsebino, ki se skriva v posameznih dokumentih. To so prav zares zakladi Cerkve, ki se ne merijo v ničlah na bančnih računih. Predvsem slednje v medijih radi omenjajo, ko spregovorijo o Cerkvi, zraven pa dodajo še politiko, hierahijo, da o napakah, ki se v Cerkvi zgodijo, ne govorimo. Kljub vsemu temu, medijem težko zamerim, da imajo takšen pogled na našo skupnost. Če mi sami ne znamo pravilno pojmovati Cerkve, kako jo bo lahko nekdo, ki o njej ne ve nič (ali bolje rečeno manj, kot katoličan sam)? 

Nekaj osnovnih začetnih dejstev

Za marsikoga se je že dosedaj nabralo kar nekaj nepoznanih pojmov. Najprej: kaj je pravzaprav koncil? Tehnično gledano je koncil zborovanje škofov v edinosti s papežem. Vendar naj bi naš pogled segel onkraj zgolj socioloških definicij. Koncili so na nekakšni duhovni ravni odkrivanje skrivnosti Troedinega Boga. Večina koncilov nam je tako prinesla določene verske resnice ali dogme, ki jih Kristus ni neposredno razložil, ampak so teologi do njih prišli ravno z odkrivanjem skrivnosti (nemalokrat s "pomočjo" herezij). Škofje so tako v zgodovini razpravljali o različnih dogmah, jih potrdili oz. ovrgli, nad tem pa je bdel papež, ki ima oblast, da delo koncila potrdi. Zadnji koncil je bil v tem pogledu drugačen, saj ni prinesel novih verskih resnic, ampak je bil t.i. pastoralni koncil. Cerkev se je prvič "pogledala v ogledalo", zato rečemo, da je bil IIVK koncil Cerkve o Cerkvi. Sklican je bil na pobudo svetega papeža Janeza XXIII., zaradi njegove smrti pa ga je nadaljeval (mislim da trenutno blaženi) Pavel VI. Trajal je od leta 1962 do leta 1965, koncilski odloki (torej na koncilu sprejeti dokumenti) pa obsegajo 4 konstitucije, 9 odlokov in 3 izjave. Te so oblikovali koncilski očetje, ki jih je bilo skupno 2860. Vsak izmed teh dokumentov je moral biti izglasovan z dvotretjinsko večino, večina jih je bila izglasovana z le nekaj glasovi proti. V zapisih se bom večinoma nanašal zgolj na glavne štiri konstitucije.

Pogled na IIVK

Z različnih zornih kotov moremo pogledati na koncil. Mnogi so mnenja, da sta se na koncilu soočili progresivna in konservativna struja v Cerkvi, mnogi še danes dlakocepsko iščejo, predvsem v konstituciji  Gaudium et spes (GS; slovensko Cerkev v sedanjem svetu: CS) vplive enih in drugih. Na koncil lahko gledamo "politično", lahko ga obravnavamo socološko. Vendar ravno tovrstna obravnava zelo okrni tisto bogastvo o katerem sem govoril zgoraj. Zato bi rad na koncil pogledal z duhovnimi očmi, s pomočjo teologije seveda. Takoj na začetku moremo tako reči, da je Kristus tisti, ki je glava Cerkve, ki je njen Ženin in ki jo vodi pod vodstvom Svetega Duha. Ta Duh, ki se ni razodel kot Kristus v vidni podobi, se v zgodovini Cerkve, razodeva preko mnogih del. Če gledamo z duhovnimi očmi moremo videti njegove odtise v preteklosti. In en tak močan odtis, ki more tudi danes odločilno zaznamovati življenje Cerkve, je ravno IIVK.