V zanemarjenosti parka

Sedel je na klopi v zanemarjenem parku. Prisedel je. Čeprav se mu je zdelo, da ga bo naposled našel tu, je vseeno upal, da je odtaval kam drugam. 

"Zakaj?" ga je vprašal. 

Niti trznil ni z očesom. Srepo je zrl predse, v neko neznano točko. Misli v glavi so se mu prepletale. Ko bi lahko zagrabil življenje kot ga je nekoč. Spet ta presneta nostalgija. 

"Uživaš v tem neredu?" 

Odkimal je. 

"Zakaj pa potem vztrajaš tu?" 

Pogledal ga je. Naravnost v oči. 

"So trenutki v življenju, ko preprosto ne moreš naprej. Ko se ti vse ustavi. In mine dan, namesto zime je tu poletje, ti pa še kar stojiš. Če pogledaš nazaj, sama praznina. Pred teboj pa prihodnosti, ki si je ne želiš. Je že bolj varno tako. In manj boleče. Hitro zadovoljivo. Dovolj." 

Ni vedel ali se mu smili ali je jezen nanj. Bi ga objel ali pretepel? Sunkovito je vstal in skorajda zavpil:

"Pojdiva!"

"Zakaj?" ga je vprašal. Tovrstnega namišljenega lagodja se hitro navadiš, pa četudi sediš v zanemarjenem parku.

"Razlika med klatežem in beračem je v tem, da klatež rad pohajkuje, odkriva nove in nove prostore pod soncem, ki v sebi nosijo odtis in lepoto Stvarnika, berač pa berači, da bi preživel svoje potrebe."

Dokaj cinično se je nasmejal. V trenutku pa se je v solzi, ki je spolzela po licu, izrazila želja, da bi res naredil korak naprej. 

"Kam?" je vprašal klatež. 

"Naprej. A najprej stran od tu..." mu je odvrnil Starec.