Pope Francis please anwser my question!

Dragi papež Frančišek, odgovori na moje vprašanje!

Pri verouku poučujem učenca (tovrstnih je sicer več, ampak za vprašanje je eden dovolj), ki daje jasne znake, da mu je vse karkoli se učimo o veri, totalna bedarija. Ker zadnjič nisem več mogel trpeti norčavega govorjenja o stvareh, ki so mi svete, sem ga iskreno vprašal, če mu je stvar totalno bedna. In bil je iskren ter odgovoril, da se nisem zmotil. Na moje vprašanje zakaj potem sploh hodi k verouku, mi je odgovoril: "Zato, ker mami želi, da naredim birmo." Vidiš, dragi papež, tu nastane problem. 

Zadnjič si v enem izmed govorov dejal, da četudi bi te obiskali marsovci in bi želeli krst, bi jim ga podelil. Seveda je zagata preproste narave, saj bi v tem primeru izrazili željo po krstu. S tem si hotel odgovoriti na malce večjo zagato, ki pa je prav tako rešljiva, namreč krst otrok tistih staršev, ki živijo v izven zakonski skupnosti. Otrok je krščen v veri staršev, a že sveti Avguštin je "pogruntal", da tudi v veri Cerkve. Otrok sam namreč še ne more izraziti vere. Tako je tudi brez vere staršev otrok veljavno krščen. A pri birmi, pač ni tako, otrok naj bi že sam izrazil vero. 

Zato se obrnem na verjetno pravno najbolj dodelan zakrament, ki je celo neločljivo povezan s pravnimi izrazi, kot je npr. pogodba. Če ni pogodbe ni zakramenta sv. zakona in če ni zakramenta tudi pogodba ni veljavna. Sta neločljiva. Problem pa se pojavi, saj se zakramenti delijo v veri. Ta vera je sicer neizmerljiva, je pa pomembna tako za veljavnost kot za rodovitnost zakramenta. Ker se vere ne da izmeriti, hkrati pa je Cerkev zavezana, da skrbi za vredno obhajanje zakramentov, je papež Janez Pavel II. v Aposolskem pismu družinam, sicer odsvetoval, da bi se komu preprečilo obhajanje zakramenta zakona razen, če par izrecno kaže znamenja, da jima gre le za zunanjo slovesnost. Po drugi strani pa vemo, po zaslugi Cerkvenega prava, da je poroka iz prisile neveljavna in tak zakon ničen. Če bi torej starši enega ali obeh zakoncev silili v zakrament zakona svoja otroka (tako kot je očitno prisiljen moj veroukar) potem zakon ne bi bil veljavno sklenjen. 

Zato se mi postavlja vprašanje birme, ki je verjetno v zadnjih letih najbolj problematičen zakrament. Izraz problematičen zakrament verjamem, da marsikoga zmoti, izmislil sem si ga, ker ga tako posredno imenujejo starši mojih veroučencev. K birmi gre zato, da ne bo problemov. In problematičen postane zakrament zato, ker je največ problemov s tem, da problemov ne bo. 

Sprašujem se torej naslednje. Če je otrok prisiljen iti k birmi, bi bil po analogiji zakramenta zakona tak zakrament neveljaven. A po Zakoniku Cerkvenega prava kan. 854 so: "Zakramenti krsta, birme in svetega reda [tisti], ki vtisnejo neizbrisno znamenje, se ne morejo ponoviti." Kot pravi par. 2, naj bodo v kakršnikoli nejasnosti podeljeni pogojno. A to bi bilo malce nerodno, da bi bil zakrament podeljen pogojno. Kako bi namreč v prihodnosti izvedeli ali je zakarment bil podeljen ali ne? Torej če je otrok prisiljen k birmi in še to samo zaradi zunanje slovenosti se še enkrat več pojavi dvom, saj zakrament deluje sam na sebi, a vedno v sodelovanju s prejemnikom, če ta namerava storiti to, kar namerava Cerkev in to z dejanji nakaže. Z dejanji otrok sicer res nakaže skladnost s Cerkvijo, a ta dejanja so narejena iz prisile in zavoljo folklore. Hkrati pa če je bil tam, naj bi prejel neizbrisno znamenje, zatorej tudi v primeru prisile in folklore ne moremo potegniti vzporednice z zakonom, kjer je moč doseči ničnost zakramenta.

Dragi papež, povej mi prosim, kaj bi storil torej v takem primeru. Se zakrament odloži, kot v primeru zakona, se birma pogojno ali pa se birma vsakega marsovca, ki pride mimo in ki želi "narediti" zakrament, čeprav je dvom veljavnosti in vrednosti viden z Marsa?