Praktična teologija in morebitni problemi

Praktična ali pastoralna teologija je predvsem po II. Vatikanskem koncilu prešla v mnoge učbenike, na Univerze in seveda predvsem na župnije. Pri nas v Sloveniji se je žal vse prevečkrat bolj gledalo na metodo, kot pa na vsebino. Ta zanka, ki bi bila vredna samostojnega razmišljanja in jo omenjam le mimogrede, povzroči, da se imajo udeleženci nekega dogodka prijetno, vendar od njega ne odnesejo nič. Tako mi je prijateljica nedavno tega potožila, da je bila njihova mladinska skupina sicer vedno zanimiva, saj so uporabljali raznovrstne metode za delo v skupini. A ko se ozre nazaj se ne spomni ravno kaj koristnega za življenje je odnesla.

Praktična teologija mora vedno imeti dobro osnovo. Za njo stoji dogmatična oziroma fundamentalna teologija. Šele dobra in konkretna teorija prinese dobro prakso. Vendar to ni dovolj. Potrebna je tudi kakovostna praksa, torej udejanjanje teoloških resnic in s tem pričevanje. Za vzor lahko vzamemo najprej delovanje Svetega Duha, ki je po velikem mislecu Benediktu XVI. na Petrov sedež poklical Frančiška. Dejstvo, da imamo na nek način dva papeža je pri tem izredno pomembno. Kaže namreč na to, da sta tako teorija kot praksa pomembni. Papež Frančišek namreč ne dela drugega, kot udejanja misli, ki jih je Ratzinger večkrat poudaril v svojih okrožnicah. Ob tem pa prejšnjemu papežu ne gre zameriti, da sam ni znal na tako ekspliciten način teorijo prevesti v prakso. To je namreč vsakdanji problem teologov teoretikov in teologov praktikov. 

Da bom še bolj konkreten bom izpostavil primer za katerega sem izvedel včeraj. Z nekim dekletom sva se pogovarjala o pripravi na zakon, ki sta jo ona in zaročenec nedavno opravila. Pogovor je nanesel na pereče vprašanje uporabe kontracepcije znotraj zakona. Povedala je, da jim je pričeval par, ki je odkrito povedal, da sta kontracepcijo uporabljala, vendar se je s tem začel krhati njun odnos. V skupini je bil tudi duhovni voditelj, ki je obrazložil kaj povzroča kontracepcija na duhovnem področju in kaj govori o tem teologija. In to dekle je bilo pomirjeno: slišala je dobro teorijo, ki je bila podkrepljena s prakso. 

Problemi, ki jih lahko doživljamo pa so naslednji: slaba teorija, slaba praksa, poveličevanje teorije ali poveličevanje prakse. Če začnem pri koncu: samó pričevanje para, bi bilo sicer dobro, vendar zame osebno bi sledilo vprašanje: čemu? Vse lepo in prav, da vidva tako živita, vendar kaj ima to veze z menoj? Teolog tu priskoči na pomoč in obrazloži zakaj je neka stvar, ki se kaže v praksi, v teoriji enaka za vse. In seveda zakaj so si pozitivne ali negativne posledice nekega dejanja pri različnih ljudeh tako podobne med seboj. Vendar pa bi samo teolog težko povedal prepričljivo, kako se teorija udejanja v praksi. Če pogledamo konkreten primer je zakonski par tu ključnega pomena. 

Večja problema sta slaba teroija in slaba praksa. Duhovnik, ki se je v neki skupini resno spraševal čemu prepoved spolnih odnosov pred poroko, je po mojem mnenju prikrajšan za oboje. Bodisi bi bilo dobro če bi vzel v roke kakšen dogmatičen priročnik in se seznanil s tem kaj je spolnost in čemu je namenjena, ali pa če bi slišal kakšen par, ki bi pričeval o tem, kaj je neurejenost na spolnem področju pomenila za njiju.

Probleme praktične teologije in njene nerodovitnosti je potrebno iskati v odnosu do teoretične, dogmatične ali fundamentalne teologije, katerikoli izraz bi lahko uporabili. To je vprašanje, ki sicer nima odgovora, saj je v samem bistvu vprašanje kokoši in jajca, torej vprašanje odnosa med teorijo in prakso. Pa vendar je vprašanje na katerega moremo in moramo vedno znova iskati odgovor. Ta se seveda ne skriva v poveličevanju enega in drugega. Zanimivo je, da najboljši teoretiki niso bili vedno nujno največji (pri tem ne mislim najboljši!) praktiki. Evangelist Janez je med vsemi apostoli gotovo največji teolog. A je hkrati tudi edini, ki mu edinemu ni bilo potrebno izkazati svoje teologije z mučeniško smrtjo, tako kot so to storili vsi ostali apostoli. Mogoče tudi zato, ker je prav tako edini izmed apostolov svojo teologijo črpal iz najlepše praktične teologije, ki se je kdajkoli udejanjila: iz teologije križa, iz teologije Ljubezni same.