Podoba

Klatež ni slikar, pa vendar je postavil na ogled podobo, ki jo je zrisal. Slika, ki je bila plod zadnjih let, na katero sicer ni bil ponosen, a nikoli je ne bi zamenjal za katerokoli drugo. Ob njej se je počutil mirnega in zadovoljnega. Tako je sedel ob svoji podobi v parku in opazoval ljudi, ki so hodili mimo. Ljudje so jo ogledovali, se ob njo obregali, negodovali, le redko kdo jo je pohvalil. Veliko je bilo takih, ki so odšli sprva mimo, nato pa so se obrnili, s prstom kazali nanjo, se posmehovali in ob njej naslajali. Spet drugi so odkrito pristopili do klateža in mu predstavili svoj pogled. Sprejel ga je. Marsikdo je odšel stran s solzami v očeh. Bili so tudi taki, ki niso nič rekli, pa so njihove oči povedale vse. Klatež se je smehljal. Ne vedo rad bi popravil sliko, da bi ugajala vsem, a kaj ko... ko je to že enkrat počel, pa se ni obneslo. Žal mu je bilo, da ga ne razumejo. 

In zavel je hladen vetrič, tisti, ki veje koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Navdal je njegovo srce z mirom in veseljem, tistim pravim, iskrenim in odkritim. Ljudje so še kar opazovali njegovo podobo, niso pa opazili njegovega veselja. Stopil je na klopco, skočil na drugo stran in odkorakal naprej. Podobo pa je pustil kar tam. Bodo že prišli za njim.