Nasmeh
Park v katerem je sedel mu je bil izredno všeč. Angleške ureditve, z ogromno potkami in klopcami, tako da si si skoraj vsak dan lahko izbral novo lokacijo, s tem pa se je tudi zamenjal horizont gledanja. Navduševala ga je ta razgibanost in nekakšna nedoločenost. Tako so se venomer odpirale neskončne možnosti za odkivanje novih detajlov.
Jesen je prišla v deželo. Navdušen je bil nad tem letnim časom. Nad njegovo barvitostjo, nad poslednjim pozdravom narave, predno zaspi. Zdela se mu je kot majhen razigran otrok, ki je ob koncu dneva že povsem izmučen, pa te vendar razveseli z nasmehom. Tople barve pričarajo topel objem, srce je veselo, srce starša, ki objame za lahko noč svoje dete.
Nasproti njega se je usedel starec. Poznala sta se. Klatež ga je opazil in ga vljudno pozdravil. Starec pa se je nasmehnil in mu pomahal v pozdrav. Mirmo se je usedel in občudoval stvarstvo.
Klatež ni bil tako miren. Ni vedel kako bi začel, ampak bil je precej nejevoljen. Starec na drugi strani se ni dal motiti, čeprav je njegov prijatelj nasproti, več kot očitno zrl vanj. Klatež se je večkrat presedel, poskušal se je udobno namestiti, a je bila klop tokrat neprijeten sedež. Pravzaprav pa ni bila kriva klop. Tudi starec ne. Naposled je le zbral pogum, da ga je ogovoril..
"Ne strinjam se s tvojim načinom dela...", mu je rekel klatež in ob tem povsem zardel. Starec mu je vrnil s prisrčnim nasmehom, ki pa v klatežu sprva ni vzbujal pozitivnih čustev.
"Prav zares...Delaj pač kot želiš, ampak tvoj princip mi res ni pri srcu. Poglej, saj ne da ne bi želel kaj postoriti zate mimogrede, pa vendar si obetam od tega vsaj malce pozornosti. Priznam, da res veliko od tebe prejemam in priznam, da sem včasih premalo hvaležen, pa vendar..." Zmanjkalo je besed in luknjo je zapolnil s prisiljenim odkašljevanjem.
"Kakorkoli obrneš bi lahko tudi kakšno mojo prošnjo obravnaval, no saj v resnici jih, ampak saj veš kaj mi je bolj pomembno. Ko iščeš koga za delo, takrat sem verjetno prvi na tvojem spisku, medtem ko me med dobitniki tvoje pozornosti ne najdeš na prvi strani... in na drugi tudi ne. Na predzadnji kvečjemu..." Vedno bolj je zardeval.
"Brez zamere, da ti takole govorim. Pač povem, kar si mislim. In preprosto si mislim, da ni prav. Pa ne da ni prav, ampak nekako, no, z mojega vidika je nepravično. Vem, da je malce egoistično, no ampak tudi splošno gledano je malce nepravično.Saj če pogledaš s tvojega vidika je v bistvu res povsem pravično, ampak no...pa saj me razumeš kaj želim povedati..." je naposled obupal, da bi sploh uspel izraziti svojo misel. Obmolknil je. Ni si upal pogledati ga v oči. Ko mu je naposled le uspelo zbrati še poslednje vzdihljaje poguma, je dvignil svoj pogled proti starčevemu obrazu. Videl je star obraz, ki se je prešerno smejal. Vendar v temu nasmehu ni bilo kančka obtoževanja, niti malo ironije, prav nič ciničnosti. To je bilo pravo veselje ob katerem ni mogel ostati ravnodušen klatež. Verjel je, da ima prav, pa vendar je nekje globoko v sebi moral priznati poraz starčevemu nasmehu. Skremžil se je, kot to naredi v takih trenutkih, ko mu nekaj ne odgovarja, nato pa se je še sam nasmejal.
"Ne vem kako ti vedno uspe, ampak....tudi tokrat ti je..." mu je rekel sedaj že povsem razorožen.
Starec je vstal, se mu počasi približal in ga potrepljal po ramenih. Ni vedel čisto točno kaj je hotel s tem povedati. Pa vendar je imel občutek, da ga je očetovsko, s ponosom, rahlo udaril po ramenih. Obenem pa je imel občutek, da mu želi reči, da ga podpira in ga ima rad. Karkoli je že hotel povedati, klatež je še dolgo zrl v njegovo odhajajoče obličje. Nasmenil se je sam sebi in v hipu pozabil, da mu sploh kaj ne odgovarja. K temu je pripomogla tudi paleta barv, ki ga je povsem ogrela. "Kdor zna, pač zna..." je zaključil pomirjen.
Jesen je prišla v deželo. Navdušen je bil nad tem letnim časom. Nad njegovo barvitostjo, nad poslednjim pozdravom narave, predno zaspi. Zdela se mu je kot majhen razigran otrok, ki je ob koncu dneva že povsem izmučen, pa te vendar razveseli z nasmehom. Tople barve pričarajo topel objem, srce je veselo, srce starša, ki objame za lahko noč svoje dete.
Nasproti njega se je usedel starec. Poznala sta se. Klatež ga je opazil in ga vljudno pozdravil. Starec pa se je nasmehnil in mu pomahal v pozdrav. Mirmo se je usedel in občudoval stvarstvo.
Klatež ni bil tako miren. Ni vedel kako bi začel, ampak bil je precej nejevoljen. Starec na drugi strani se ni dal motiti, čeprav je njegov prijatelj nasproti, več kot očitno zrl vanj. Klatež se je večkrat presedel, poskušal se je udobno namestiti, a je bila klop tokrat neprijeten sedež. Pravzaprav pa ni bila kriva klop. Tudi starec ne. Naposled je le zbral pogum, da ga je ogovoril..
"Ne strinjam se s tvojim načinom dela...", mu je rekel klatež in ob tem povsem zardel. Starec mu je vrnil s prisrčnim nasmehom, ki pa v klatežu sprva ni vzbujal pozitivnih čustev.
"Prav zares...Delaj pač kot želiš, ampak tvoj princip mi res ni pri srcu. Poglej, saj ne da ne bi želel kaj postoriti zate mimogrede, pa vendar si obetam od tega vsaj malce pozornosti. Priznam, da res veliko od tebe prejemam in priznam, da sem včasih premalo hvaležen, pa vendar..." Zmanjkalo je besed in luknjo je zapolnil s prisiljenim odkašljevanjem.
"Kakorkoli obrneš bi lahko tudi kakšno mojo prošnjo obravnaval, no saj v resnici jih, ampak saj veš kaj mi je bolj pomembno. Ko iščeš koga za delo, takrat sem verjetno prvi na tvojem spisku, medtem ko me med dobitniki tvoje pozornosti ne najdeš na prvi strani... in na drugi tudi ne. Na predzadnji kvečjemu..." Vedno bolj je zardeval.
"Brez zamere, da ti takole govorim. Pač povem, kar si mislim. In preprosto si mislim, da ni prav. Pa ne da ni prav, ampak nekako, no, z mojega vidika je nepravično. Vem, da je malce egoistično, no ampak tudi splošno gledano je malce nepravično.Saj če pogledaš s tvojega vidika je v bistvu res povsem pravično, ampak no...pa saj me razumeš kaj želim povedati..." je naposled obupal, da bi sploh uspel izraziti svojo misel. Obmolknil je. Ni si upal pogledati ga v oči. Ko mu je naposled le uspelo zbrati še poslednje vzdihljaje poguma, je dvignil svoj pogled proti starčevemu obrazu. Videl je star obraz, ki se je prešerno smejal. Vendar v temu nasmehu ni bilo kančka obtoževanja, niti malo ironije, prav nič ciničnosti. To je bilo pravo veselje ob katerem ni mogel ostati ravnodušen klatež. Verjel je, da ima prav, pa vendar je nekje globoko v sebi moral priznati poraz starčevemu nasmehu. Skremžil se je, kot to naredi v takih trenutkih, ko mu nekaj ne odgovarja, nato pa se je še sam nasmejal.
"Ne vem kako ti vedno uspe, ampak....tudi tokrat ti je..." mu je rekel sedaj že povsem razorožen.
Starec je vstal, se mu počasi približal in ga potrepljal po ramenih. Ni vedel čisto točno kaj je hotel s tem povedati. Pa vendar je imel občutek, da ga je očetovsko, s ponosom, rahlo udaril po ramenih. Obenem pa je imel občutek, da mu želi reči, da ga podpira in ga ima rad. Karkoli je že hotel povedati, klatež je še dolgo zrl v njegovo odhajajoče obličje. Nasmenil se je sam sebi in v hipu pozabil, da mu sploh kaj ne odgovarja. K temu je pripomogla tudi paleta barv, ki ga je povsem ogrela. "Kdor zna, pač zna..." je zaključil pomirjen.
Komentarji
Objavite komentar