In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. (Lk 2,7)

Ta božič, kjer sem tako neslavno zaspal med pridigo se je končal pred našimi jaslicami. Zazrl sem se v hlevček. Ne vem zakaj, ampak nekaj mi ni odgovarjalo. Tudi nebeška perutnina ni bila taka, kot sem jo doživel v sanjah.Ko sem gledal jaslice, sem pomislil na naše domove. Diše po čistilih, cimetu, prazničnem. Naj bi bilo polni topline in veselja. In marsikateri dejansko to tudi je. In tudi jaslice so narejene po tem kopitu. Slamca v štalci je lepo pospravljena, vsi so veseli, jezušček je razlagjen in ga v prijetno topli noči prav nič ne zebe. Ne vem, če je bilo ravno tako. V štali ponavadi smrdi, še v današnjih moderniziranih ne gre brez tega vonja. Sredi živalskih iztrebkov, in na mrazu... Že res, da je na tistem betlehemskem območju bolj toplo, a vseeno za novorojeno dete, je verjetno bilo mrzlo. In nadalje vsa kalvarija z iskanjem prenočišča...

Ko sem takole premišljeval, se mi je vedno bolj dozdevalo zakaj ravno hlev. Preveč popolno je kuhano vino po polnočnici, lepe božične pesmi, sneg, obdarovanje itd. Žal, tam Gospod nima prostora. Žal se tam ne moreva srečati. Snideva se na tleh. Na tleh med iztrebki, na mrzlih betlehemskih tleh. Tam me čaka nebogljen otrok, ki mi lahko spregovori. In tam na tistih tleh, sem prav takšen kot on želi: ubog v duhu. Ko mu prepustim, da z mojimi težavami počne karkoli hoče. Da, tam se srečava. 

V tistem trenutku se mi je zazdelo, da bi popeljal vse ljudi pred jaslice, da bi jim povedal svoje misli. Ko sem se obrnil pa sem opazil vse ljudi o katerih se mi je sanjalo. Mislim, da smo se srečali na istem kraju, v istem hlevčku. 

Žal je tako, da dokler ne postanemo občutljivi, Bog ne more priti do nas. In hvala Bogu, da vsakič znova prihaja, k vsakemu izmed nas. Tam na tleh, ko je najteže. Tam se srečava!