Tišina

Klatež sedi na klopci v parku. Mučna tišina. Kamor koli se ozre se nič ne zgane. Kot da je v mestu mrtvih. Malce ga duši. Iz želje po dinamiki se odloči, da se sprehodi do naslednje klopce. Prav nič se ne zgodi. Le horiznt se zamenja. Še vedno mučna tišina. Pogleda v nebo. Oblačno je. Tista mučna oblačnost, ki visi nad mestom, ko bi bilo dobro, da bi padla kakšna kaplja dežja, a se to ne zgodi. Še zmeraj gleda okoli sebe, kje bo lahko zaznal kaj "premikajočega se". Danes ni te sreče kovač. 

Nakupovalni center. Polno ljudi se okoli njega vije, sam osamljen med njimi se sprehaja in iz svoje preproste radovednosti opazuje obraze. Od nekdaj to rad počne. Opazuje obraze. Kot da bi gledal osebne izkaznice. Nasmejani obrazi, lažno nasmejani obrazi, prazni obrazni, razočarani, naveličani, jezni... Cela paleta obrazov se vije okoli njega. Hodi po trdih betonskih tleh ovitih v ploščice. Nepregledna množica izdelkov, čeprav gre iskat le enega. Utrujen je od vsega...

In spet nazaj. Prazen park. Pogreša obraze. Pogreša zgodbe. Zgodbe, ki se kot zakladi vijejo mimo njega. In še dobro, da je opazil. Tam na koncu se smehljajo oči. 

V bistvu se mu ne smehljajo. A verjame, da se mu. Verjame, da se nebo razpira, da sije sonce, da ni sam na tej klopi. 

Čeprav ni tako, verjame. Ne gre za lažno prepričanje. Ne gre za to, da bi dajal sam sebi lažno upanje. Ne. Verjame, da so drobne oči, ki ga spremljajo. Še manjše in še bolj preproste, ki mu želijo vse dobro. Ki se mu smehljajo, saj vedo, da ga za naslednim ovinkom čaka to, v kar sedaj le verjame. In klatež se je nasmehnil.