Pasji eksistencializem
Kako globok je
pravzaprav problem pasjega eksistencializma sem zaznal šele zadnjič, ko sem se
odpravil na sprehod s svojim štirinožnim prijateljem (že tu bi se mimogrede
lahko ustavili, saj po tem poimenovanju pes že ni več to kar naj bi bil, torej
pes, pač pa prijatelj). Gospa, ki je za roko peljala nekaj letnega dečka, je
komentirala: »Poglej, kako lep kuža.« V tem ne bi bilo nič spornega, če ne bi
bil mali možakar z menoj v nekakšnem sorodstvu. Prednost je dobil pes. Nisem
bil opažen jaz, kot oseba, pač pa pes, ki me je spremljal. Nisem bil
predstavljen jaz, kot nekdo, s katerim je malček v sorodu, pač pa je na to
mesto stopil pes. Še več, če ne bi bilo mojega psa, sam, vsaj posredno, ne bi
bil opažen. To je mesto, ki ga zasedajo psi v našem mestnem življenju.
Preden bom deležen
pogroma s strani kakšnih ljubiteljev živali in zagovornikov njihovih pravic,
naj še enkrat poudarim dejstvo, da sem tudi sam lastnik psa. Pravzaprav sem
samo eden izmed mnogih lastnikov psa. To sem ugotovil, ko sem začel svojega voziti
na sprehode po poti čez naš park. Tam srečaš kakšnega starejšega sprehajalca,
bolj redko kakšno mamico z vozičkom, no, pasjih lastnikov se ne manjka. Da bi
se izognil množici, nekateri namreč nimajo zgolj enega, pač pa tudi tri pse,
sem skušal najti uro, ko bi bil park bolj prazen. Ugotovil sem, da je najbolj
primerna ura tista, v času kosila. Ne vem pa, ali ni tudi to zato, ker ima pes
pri jedi pač rad mir.
Pri tem gre poudariti,
da so mestni psi drugačni od tistih »na kmetih«. Tam ima pes še svojo primarno
funkcijo, da je čuvaj. Pri nas je pes hišni ljubljenček oz. v veliko primerih
stanovanjski ljubljenček. Naš blok je bil denimo svoj čas bolj pasji kot pa
otroški. Imamo 37 stanovanj, v njih pa je prebivalo svoj čas pet psov, medtem
ko sta bila šoloobvezna otroka zgolj dva. Na račun kratke pasje življenjske
dobe se je to razmerje sicer popravilo, tako da imamo sedaj zgolj dva
pasja prebivalca. Ko sem bil otrok, še ni bilo pasjega booma. V našem bloku je
bil en pes in v sosednjem drugi, ko sta poginila, smo bili dolgo brez psa.
Tista dva smo po imenu poznali vsi otroci. Žalostno je, da po imenu nismo
poznali lastnikov, pač pa smo bolj poznali njihove pse. Primerilo se je, da smo
jih po njih poimenovali, v smislu saj
veš, tisti, ki ima …
Ko smo že pri otrocih.
Zadnjič sem izvedel, da so se v nekem bloku odločili, da prepovejo sprehajanje
psov po njihovem travniku, zato ker so imeli otroci negativne izkušnje
(opisoval jih ne bi, zavoljo okusa). Na nek način jih razumem, zakaj so se
odločili za ta korak. Po drugi strani pa me skrbi, da se bo slej ko prej našla
duša, ki bo želela ustavno presojo, kdo ima bolj ali manj pravico uporabljat
travnik, ki je pravzaprav skupna last. In bojim se, da pri odločanju ne bo
zmagal zdrav razum.
Psi tudi uravnavajo pogovor
med pasjimi lastniki. Če si včasih še slišal vprašanje: kako si, je danes, bolj
pomembno vprašanje, kako pa je vaš pes. Psi so stopili na raven človeka tudi
kar se tiče spola. Zadnjič me je neko dekle, ki je čepelo pod drevesom s svojim
psom, vprašalo, ali je moj »fantek ali punčka«? Pravzaprav je kar samec. Tega
ji seveda nisem rekel, saj bi, najverjetneje užalil obe punčki. Pri neki hiši
je pes dobil tudi svoj grob, potem ko je, za razliko od živali, ki poginejo, on
umrl. Slučaj je sicer hotel, da mu tudi po smrti niso dali miru, saj so morali
»grob« izkopati zaradi kanalizacije. Kaj so našli ob kopanju se raje nisem
spraševal.
Pravzaprav res
postajamo pasja dežela, kjer je bolj nenavadno, da nisi lastnik psa, kot pa da
si. Zavedam se, da pes odigra pomembno terapevtsko vlogo, predvsem pri ljudeh,
ki so osamljeni. Da je pes dobra družba kaže veliko število starejših
lastnikov. Po drugi strani pa se moramo vprašati, zakaj ti ljudje raje kot pse
na sprehod ne peljejo svojih vnukov? Vprašati se moramo zakaj pravzaprav čutijo
osamljenost in kako smo prišli tako daleč, da potrebujemo žival, da zapolni
praznino v odnosu? Še enkrat bi se vrnil na začetno misel in se vprašal kdaj je
pes stopil na mesto človeka, kdaj smo se odnosno tako izpraznili, da je bolj
pomembno, kako se ima pes, kakor pa kdo in kako sem jaz?
Tudi papež Frančišek je
že opozarjal na pasjo problematiko. V nekem nagovoru je opozoril pare, da hišni
ljubljenček ne more nadomestiti otroka. Da je nekaj tovrstne miselnosti
prisotne pri nas mi potrjuje zgodba para, kjer je dekle zanosilo nekaj mesecev
po tem, ko jima je poginil pes. Verjetno je bilo to sicer zgolj slučajno.
Papež je nekoč v Buenos
Airesu dejal, da se v njihovem mestu psom bolje godi, kot ljudem. Pri nas
morebiti nismo tako daleč, četudi mi je čisto nehote prišlo na misel koliko sam
porabim za vzdrževanje svojega psa. Ta misel me je spreletela, ko sem nekje
bral, koliko državo »stane« en begunec, ki prečka Slovenijo. Morebiti pa tudi
mi nismo daleč od standarda argentinskega velemesta. Morebiti se tudi v našem
mestu psom že bolje godi kot ljudem. Fraza pasje življenje je tako ali tako že
davno zgubila svoj pomen in bi jo bilo bolj smotrno zamenjati z človeško
življenje. Če je že pasje stopilo na raven človeškosti in se je človeškost
spustila na raven pasjosti.
Komentarji
Objavite komentar