Sem prečital: Alexandre Dumas, Trije mušketirji

Trije junaki, ki jih Dumas opiše v delu Trije mušketirji, pravzaprav se jim kaj kmalu pridruži četrti, so bili vedno veliki v mojih otroških očeh. Dostojevski pravi, da more človek prijeten otroški spomin s seboj nositi vse življenje. In verjetno ima prav. Za razliko od starejših generacij, je moja pot z mušketirji obrnjena na glavo: najprej sem pregledal večino serij, risank, filmov, ki so o njih govorili in za "poletno" branje so nazadnje na vrsto prišle knjige. Podobno kot pri filmskih projekcijah zgodb iz Narnije, me tudi tu ni motilo, da so različni ustvarjalci, večinoma Dumasovo predlogo, precej spremenili. Morebiti je bila knjiga zato še bolj zanimiva, saj prinaša še neko drugo verzijo zgodbe, za katero pa pravzaprav težko ocenimo do kakšne mere je zgodovinsko resnična. To je, po mojem mnenju, celo največja napaka snovalcev izdaje, ki sem jo imel v rokah. Da z opombami poskrbijo ter seznanijo bralca o zgodovinski istovetnosti Dumasa. Zna se primeriti, da bi drugače gledal, če bi bil francoskega porekla. A če primerjam roman z zgodovinskim romanom Tavčarja, Izza kongresa, bi rekel, da so tovrstni podatki nebodigatreba. Saj smo dovolj odrasli, da vemo, da vse pač ni res. Dovolj dorasli, da si izoblikujemo mnenje o zgodovinski resničnosti (ali pa uporabimo google). Skratka Atos, Portos, Aramis in D'Artagnan so prijetno skrajšali dolge poletne dni. Za vse, ki so vam bili filmi (tudi zadnji, skorajda že znanstveno fantastični, iz leta 2011) všeč, so knjige, skorajda, obvezno čtivo.