Drobne besede o velikih trenutkih



Klatež je sédel, da bi pisal. Že dolgo namreč ni. S strahospoštovanjem je to storil, saj je ves ta čas želel kaj napisati, a ni upal. Da ne bo pomote, mimogrede je že kaj "sklamfal" skupaj, ampak pisati ... pisati ni več upal.

Zdelo se mu je, da ga je tudi Starec, ki ga je velikokrat našel v njegovem pisanju, povsem zapustil. Tisti Starec, s katerim se je prepiral, Tisti, ki ga je tako rad ujezil, Tisti ... ki ga je edini pripravil, da je pred njim popustil in pokleknil ... Tisti ... ki ga je ljubil.

Spomnil se je tudi nanj, ki ga je tako rad prebiral. Spomnil se je tistega poglavja, tistega, ki nosi tako pomenljiv naslov ... tistega, ki ga je takrat, da, ravno v tistem času, prečesal do obisti. To je bil tisti čas, ko je pisal, razmišljal in modroval o svobodi. To je bil čas, ko je pomen svobode boleče izkusil na svojem hrbtu in naposled ostal ... Brez besed. 

Tisti, ki ga je rad prebiral, je pisal o svatbi v Kani Galilejski. Tako rad je imel to poglavje in tako z veseljem ga je prebiral. Občudoval je misel in počasi, prav počasi je pozabil, da bi tudi sam kaj zapisal. Tako kot Aljoša Karamazov je omagal, njegove oči in majhni drobni Trenutki so se spojili z večnostjo ...

A Aljoša je sanjal, Dostojevski je pisal. Knjige pišejo življenje, življenje piše knjige. In knjige so res napisale življenje, Fjodor je pomagal marsikaj napisati in Aljoša marsikaj razumeti. A življenje piše knjige. Aljoša je sanjal, Dostojevski je pisal, on pa se je tisti trenutek znašel na svatbi, ki si je ni zaslužil, na svatbi, za katero je neskončno hvaležen. Aljoša je sanjal starca, ki je podoba Svetega Duha, Dostojevski je v svoji izkušnji o njem pisal, on pa je bil deležen njegovih mnogih evharistij, njegovega darovanja, duhovništva, prijateljstva, bratstva. To pa niso le sanje, niti podobe, niti zapisi. Pač pa je to delovanje Svetega Duha v bratu, prijatelju, duhovniku. Ker življenje piše knjige.

Zato si je za Trenutek dovolil skok v večnost, le hiter pogled v Njegov vrt miru, kjer ni jablane greha, kjer čakajo nanj. Tam kjer je tudi ona, ki ji je hvaležen za življenje, za darovanje, za to, da je njegovo življenje spremenila v to, kar pomeni od nje izbrano ime: Božji dar.

Tako je Klatež zapisal, oči so se mu ob pisanju večkrat orosile. Aljoša ... nasmehnil se je, ko je zopet napisal to ime in ... Dostojevski ... da, on je pisal. Tudi o svatbi v Kani Galilejski. A skozi rosne oči jo je doživel on, ki je zopet pisal, on, ki je doživel le hiter pogled v kraj kjer, čakajo nanj, on, ki je v vsakih očeh zrl del svetega, Božjega ... ki je v slehernih očeh videl Njega ... ki ga  ljubi.

Hvala Ti, hvala vam, ker zares Življenje piše knjige, bolj kot knjige pišejo življenje!

klátež -a m (ȃ)
ekspr. kdor se (rad) potepa, pohajkuje: bil je velik klatež 

Komentarji

Priljubljene objave