Prenos vere v družini: vnebohod in binkošti
Zazrti, ne zasanjani
Praznika Jezusovega vnebohoda in
binkošti nam nakazujeta osnovno držo kristjana v življenju. Če se ozremo
najprej k prvemu, vidimo veličasten prizor: učence, ki so zazrti v nebo.
Uresničijo se besede psalmista:
Svoje oči vzdigujem h
goram:
od kod bo prišla moja
pomoč?
Moja pomoč je od
GOSPODA,
ki je naredil nebo in zemljo. (Ps 121, 1-2)
Ali če malce parafraziramo:
Pogled povzdigujem proti nebu, od koder prihaja moja pomoč. Zanimivo, da psalm
v nadaljevanju opogumlja bralca z besedami, da je Bog naš varuh, ki ne dremlje, ne spi (Ps 121,3). Zanimivo
zato, ker je ravno zasanjanost tista, na katero sem želel opozoriti. Kot
kristjani smo zazrti v nebo, nismo pa zasanjani. Družinska duhovnost naj bi nas
odpirala za drugega, ne pa nas od drugega odtujevala. Ta poudarek je zelo
dragocen pri razločevanju, kakšna in katera oblika duhovnosti naj bi zaživela v
posamezni družini. V Radosti ljubezni na
to opozori papež Frančišek: Kdor ima
torej globoko hrepenenje po duhovnosti, naj ne misli, da ga družina ovira pri
rasti življenja v Duhu; marveč je to pot, ki jo Bog uporablja, da bi ga vodil k
vrhuncu mističnega zedinjenja. (AL 316) To nam pokažejo tudi apostoli, ko
zapustijo kraj, kjer so zadnjič zrli svojega Odrešenika. Iz Lukovega evangelija
izvemo, da so bili ves čas v templju, kjer so slavili Boga (Lk 24,52). Marsikdo
bo rekel, no, to pa jih je res odprlo za družinsko življenje. Sploh, ker imamo
v glavi sliko, da so Jezusovi učenci skupaj z Marijo do binkošti oz. prihoda
Svetega Duha vztrajali v molitvi. To je prav tako res. A dogodek Jezusovega
vnebohoda Luka uporabi za nekakšen prehoden odlomek med evangelijem in
Apostolskimi deli, ki jih je ravno tako napisal. In če pozorno preberemo
slednjo knjigo, ugotovimo, da je apostole pred prihodom Svetega Duha čakala še
ena pomembna naloga. Nadomestiti so morali člana, ki so ga v drami velikega
petka izgubili. Apostoli se torej še pred prihodom Svetega Duha čutijo kot
skupnost. Preden se bo zgodil kopernikanski obrat, ki ga povzroči Sveti Duh, se
ta skupnost ukvarja s samo seboj. Da bo ta ista skupnost mogla evangelij
zaživeti v svetu, v katerega jih bo Duh poslal. Zazrtost v nebo, od koder prihaja naša pomoč, nam torej
odkriva naše nepopolnosti, ne zato, da bi spoznavali našo šibkost, pač pa zato,
da bi spoznavali Božjo moč in delovanje: Gospod
je tvoj varuh, Gospod je tvoja senca, nad tvojo desno roko. (Ps 121, 5)
Sveti Duh, tisti, ki ga radi pozabimo
In sedaj že napovedani
kopernikanski obrat. O Svetem Duhu mi je v veselje pisati malce
senzacionalistično, saj je tudi njegovo delovanje tako. Če so naše oči zazrte v
nebo in ne zasanjane, seveda. V veselje mi je s pisanjem malce hoditi po robu,
saj tudi teologi priznavajo, da za
Svetega Duha velja, da je skriti, pozabljeni in zato nepoznani Bog, s katerim
imajo velike težave tako preprosti kristjani, kakor tudi teologi (Ciril
Sorč). Edino tega si res ne bi želel, da bi imeli z njim težave. Ker ravno zato
je tu, da bi težave premagovali. A lepo po vrsti.
Učenci so zbrani v dvorani zadnje
večerje. Glede na to, da jih, razen Janeza, pod križem ni bilo, bi lahko
predvidevali, da so tudi tisti veliki petek preživeli tam, čakajoč žene in
Janeza, da se vrnejo in prinesejo sveže novice o tem, kaj se je naposled
zgodilo z Jezusom. Predvidevamo, saj ne vemo. To bi bilo zelo prikladno, saj bi
tako na nek način lahko povezali Kristusov grob z »grobom«, v katerem se
nahajajo sami. Kristus je premagal spone smrti, sredi temine groba je zasvetila
luč življenja in grob je prazen. Naši
učenci pa se iz strahu pred Judi (zato imajo namreč zaklenjena vrata, na to
dejstvo zanimivo opozori »najpogumnejši« evangelist Janez; Jn 20,19) zadržujejo
v svojem osebnem grobu, ki jim onemogoča, da bi zaživeli tisto, za kar so bili
poklicani, da postanejo ribiči ljudi
(Mr 1,17). Sredi tega groba sedaj zasveti nova luč, njihovo osebno vstajenje se
zgodi, ko pride Sveti Duh. Luka je pri opisu precej natančen – šum, kot bi se
bližal vihar, pa plameni v obliki jezikov in tisto, kar je najvažnejše: Peter
in apostoli se soočijo z istimi Judi, ki so se jih bali, in teh je bilo vsaj
3000, glede na to, da naj bi se ravno toliko mož dalo krstiti (Apd 2,41). Še
več, Peter si upa celo reči: vi pa ste ga
po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili (Apd 2,23). Upam, da smo
vsaj malce zaslutili dramo, ki se je dogajala na binkoštni dan. Dvorana zadnje
večerje je tako ostala prazna, kot je ostal prazen grob.
Ne darilu, da darovom
Večkrat v šali rečem, da je imel
Sveti Duh boljšo statistiko kot Jezus. Pod križem je ostala peščica tistih, ki
jih je na evangelijski poti ozdravil, nahranil, nagovoril. Sveti Duh ima na
drugi strani, odkar deluje v Cerkvi, kljub našim skrbem, še vedno pozitivno
statistiko. Če damo šalo na stran, pa moremo tudi videti dejanske sadove
delovanja Svetega Duha. Seveda si želimo, da bi se razodel tako pompozno, kot
se je razodel učencem. Ker se to ne zgodi vedno, želimo sami nadomestiti to
pompoznost, zato pri zakramentih, ki jih najbolj povezujemo s Svetim Duhom,
dodajamo tisto, kar pravzaprav dela že On sam. Najbolj očitno je to seveda pri
birmi in pri slavnem birmanskem vprašanju, kaj smo ali bomo prejeli za
birmansko darilo. Srčno si želim, da bo nekoč nastopil dan, ko se bo našel birmanec,
ki bo rekel svojemu botru, da se zahvaljuje za skrb za darilo, a da je žal, ne
glede na to, kaj bo kupil, to vendarle premalo. Da so darovi Svetega Duha, ki
začnejo delovati v nas po tem zakramentu, veliko več kot katerakoli materialna
dobrina. Vem, da so to želje, ki so težko uresničljive. A če se spomnimo
kopernikanskega obrata, če pogledamo, da danes ne govorimo več o dvorani zadnje
večerje, pač pa o Cerkvi, ki jo je Duh raznesel po vsem svetu, potem to le ni
tako nemogoče. Za družine pa je velika spodbuda, da Duh deluje tudi znotraj
nje, da jo odpira navzven. Da le ne nadomeščamo venomer njegove vloge, pač pa
da mu pustimo, da deluje, kjer On to hoče. Veter
veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre.
Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8).
Komentarji
Objavite komentar